Knjiga mističnih postajališč in nagovorov in Malabar
'Abd al-Gabbar an-Niffari
Knjiga mističnih postajališč in nagovorov
prevod: Raid Al-Daghistani
KUD Logos, 2020, m. v., 128 str., 15 €
Kdo je bil, kje in kako je deloval sufijski mistik an-Niffari, ne vemo. Živel je v 10. stoletju in pisal tako, da je označen »za enega najdrznejših in najizvirnejših piscev v celotni duhovni zgodovini«, izvemo iz odlične spremne študije. Eliksir za dušo potemtakem, ki sem ga začela uživati takoj; použila ga ne bom nikoli, ker to ni mogoče. Marsičesa zapisanega ne razumem, a čutim z vso močjo, kako me knjiga vleče vase. »Če bi razodel govorico veličastva, bi ta kot srp razcefrala razum in razpihala spoznanja, kot vihar razpiha pesek,« že na prvi strani pove al-Niffari, kar mu je razkrilo njegovo zlitje z živo Resničnostjo v presežni enosti Biti, ko je zaslišal Božji glas. Ne bom pisala o konceptih Boga, o naravi mističnih doživetij, o prebujenosti v zavest, ker me privlači tisto, kar se dotakne srca. Kar me hrani in navdihuje skozi vsakdan. Podobne ali enake besede prebiramo tako v davnih delih (Dhammapada: Budove besede, Platon, Mark Avrelij itd.) kot v sodobnih (denimo dalajlama, naša p. Karel Gržan, Dejan Kos). Nekaj an-Niffarijevih misli za okus in popotnico skozi »covid čas«: »Postoj, kjer si, in spoznaj samega sebe ter ne pozabi na svojo ustvarjalnost; tako Me boš videl v vsem. In vsakič, ko boš gledal, zavrni soobstoj stvari in stoj le Zame; tako bom Jaz stal zate.« O nujnosti samospoznanja govori na več mestih: »Spoznaj samega sebe, da boš lahko trdno stal na nogah in našel mir v svojem srcu. Kajti če spoznaš samega sebe, postaneš potrpežljiv in premagaš ravnodušje.« Kar opazujemo, kamor gre naša pozornost, na kar mislimo, to postajamo, so učili že pred Kristusovim rojstvom, an-Niffari prav tako: »Resnično, opazuj zgolj to, kar te dela neodvisnega.« In: »Bodi pozoren na to, v čem najdevaš svoj mir, kajti to te bo spremljalo v grobu.« Naš temelj, ki nam omogoča najgloblji mir, pa je prav spoznanje samega sebe. A ne v prepoznanju svojih čustvenih viharjev, družinskih travm in vzorcev, saj ne gre za psihologijo, temveč za uresničitev svoje prvobitne duhovne narave. Kot je dejal drug veliki sufijski mojster tistega časa, da mistik »postane takšen, kakršen je bil, ko še ni bil, preden je postal«. Mark Avrelij je zapisal: »Smrt se nam vsem smehlja. Vse, kar lahko človek stori, je, da se ji nasmehne nazaj.« An-Niffari pa: »Trenutek smrti je trenutek združitve; čas osame je čas tolažbe.« In: »V svoji smrti ne boš srečal ničesar, česar nisi srečal v svojem življenju.« Saj zato pa je vredno živeti zdaj, bogato in radostno sleherni dan, hudim preizkušnjam navkljub! Kajti: »Tvoje spanje je takšno, kakršno je stanje, v katerem si zaspal, in tvoja smrt je takšna, kakršno je stanje, v katerem si umrl.« Hvala, dragi Raid Al-Daghistani, da si slovenščino dodal redkim jezikom – angleščini, švedščini, francoščini in turščini – v katere je preveden »eden najdrznejših«. Moj hvaležen poklon!
Ivo Svetina
Malabar
Miš, 2020, t. v., 304 str., 35,95 €, JAK
Kot je bilo rečeno za Rumija in zdaj za an-Niffarija, zakaj ju brati v 21. stoletju: da bi odkrili neki drug svet, ki ga še kako potrebujemo. V ta svet me je popeljal Ivo Svetina s poetično prozo v svojstvenem potopisu Malabar. Njegova knjiga je kakor vrt, ki ga prenašamo v žepu, kot pravi ameriški pregovor. Omamen vrt! Tako je pisan, tako lep, diši in poje z besedami, ki očarajo, da si od njih zadet. Svetina citira ljube pesnike, tudi Rumija: »Rana je prostor, kjer svetloba stopi vate.« O tej rani poje njegova oda ljubezni, o tej rani pričujejo njegovi žalostni stihi in dihi na portugalski ladji pod vodstvom kapitana Fernanda de Fernandosa dos Saramaga, s katero potuje pripovedovalec k malabarskim obalam na zahodu indijske podceline. K podobam raja. »Raja, v katerem se je smelo trgovati, ropati in ubijati.« Za kakšen potopis pravzaprav gre? »Kdo sem? Kje sem? V katerem času sem? Sem 20. maja 1498, ko je ladjevje Vasca da Game vrglo sidro … Ali sem 5. maja 2019, ko sredi deževne noči iščem smisel svojega pisanja?« Domače reference (Tomaž Šalamun, Jure Detela, Tine Hribar idr.) povedo, da je tu in zdaj, a hkrati tam in takrat. Na tistem besnečem morju, z ljubljeno trinogo psičko Lakšmi, prepreden s spomini nanjo – ne sme je imenovati – na njeno lepo telo, ki ga je tako strastno ljubil nekaj let, čeprav ni bilo njegovo, a je bil ta ogenj povsem od njega. Da bi spoznal samega sebe in prepoznal smisel bivanja: »Vse, kar imam, je ljubezen, ne le eno od čustev, ampak edino, vredno človeka.« Sprašuje se: »Je mar ljubezen kot pesem?« Tudi če Svetina ne bo napisal nobene pesmi več, se mu je uresničila želja: »Vedno sem si želel, da bi bila pesem ljubezen in vice versa ljubezen že pesem.« Zato blagor bralcem, ki se potapljamo v njegov Malabar. To je ena sama ljubezen.