Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Urednikov uvodnik

Ob koncu nekega desetletja: življenje s knjigami

Samo Rugelj, Bukla 151, 27. 11. 2019

Ob koncu nekega desetletja: življenje s knjigami

Ob koncu tega leta, ki je hkrati tudi konec koledarskega desetlet­ja, je čas za rekapitulacijo lastnega odnosa do knjig, s katerimi se tako ali drugače (aktivno) družim že pol stoletja, in tudi razmislek o njegovi sedanjosti in prihodnosti. Pojdimo po vrsti.

Bralec knjig

Mama me je na ure pravljic v ljubljansko Pionirsko knjižnico začela voditi pri nekako treh letih. Nekaj let kasneje sem vanjo prihajal že sam, knjige pa sem si izposojal pri vedno resnem in vase obrnjenem pes­niku Danetu Zajcu in zmeraj nasmejani in prijazni pisateljici Saši Vegri.

Ko sem imel še nekaj let več, sem bil po Ljubljani včlanjen v toliko knjižnic, da kdaj nisem več vedel, iz katere knjižnice je katera od izposojenih knjig. Svobodne popoldneve, ko sem pohajkoval od ene knjiž­nice do druge in se izgubljal med knjižnimi policami ter zgodbami v njih, imam za skoraj pravljično obdobje svoje mladosti.

Kupec knjig

V študentskih časih sem iz bralca knjig prestopil še v njihovega kupca. To se je v resnici zgodilo že med služenjem vojaškega roka v Beogradu, ko sem med pohajanjem po mestu zahajal tudi v knjigarne in presenečeno ugotovil, da lahko berem tudi v tujem jeziku. Da me knjige privlačijo, je ugotovil tudi moj oče, pokojni psihiater dr. Janez Rugelj, ki me je v svojo pisarno vedno uspelo zvabiti z besedami: »Pridi, zate imam neko novo dobro knjigo!« Na ta način me je dokončno zastrupil s knjigami in me pripravil do tega, da sem počasi začel ustvarjati svojo knjižnico. Ko sem se tako kasneje odselil od doma, so knjige predstavljale večino tistega, kar sem odnesel s seboj.

Knjižni založnik in urednik

Sredi devetdesetih let sem začel delati v trgovskem podjetju, ves čas pa sem razmišljal, kako bi se tudi sam začel ukvarjati s trženjem knjig. Tako smo pred približno dvajsetimi leti z nekaj somišljeniki začeli z lastnimi sredstvi izdajati knjige in revije; takrat sem o knjigah in založništvu začel razmišljati in pisati tudi širše. Kmalu zatem je izšla tudi moja prva avtorska knjiga, kasneje pa sem se slovenskega založ­ništva na pobudo dr. Mihe Kovača lotil tudi razis­kovalno in iz njega pred desetimi leti doktoriral na Filozofski fakulteti.

V dvajsetih letih smo v okviru naše založbe tako izdali več kot 350 knjig. Vse knjige smo izbrali sami, poskrbeli za njihovo vsebino od izbire avtorja ali prevajalca, jih uredili, pripravili za tisk in jih potem sami fizično prekladali ter skrbeli za njihovo prodajo. Osnovno vodilo nam je vedno bilo, da izdajamo kakovostne knjige, s katerimi ne podcenjujemo njihovega bralca in bi jih v branje priporočili tudi svojim otrokom. To počnemo še danes. Zadnjih petnajst let smo izdajali tudi Buklo, edino množično splošnoinformativno revijo o knjigah pri nas, tako da je v tem času skozi naše roke šlo približno dva tisoč knjig letno.

Ob tem smo podedovali tudi knjižnico pokojnega očeta, tako da smo organsko povezani s slovensko knjižno produkcijo dvajsetega stoletja. Knjige so zraščene z našim življenjem.

A vendar se zadnje leto ali dve resno sprašujemo, kakšen je nadaljnji smisel delovanja na tem področju.

Raziskovalec knjig – Krčenje

Pred nekaj tedni je izšla moja 14. avtorska knjiga. Njen naslov je Krčenje, ukvarja pa se s podobo slovenskega knjižnega založništva v zadnjem deset­letju od leta 2008 pa do danes. Gre za mojo tretjo in zaključno knjigo o slovenskem knjižnem polju. Najbolj nazorno se je o njeni vsebini izrazila ena od njenih recenzentk. Napisala je, da Krčenje žal ni knjiga o tem, kako se »Belo se pere na devetdeset«, kakor je naslov najbolj odmevnega slovenskega romana v zadnjem letu, temveč je knjiga o tem, »kako se je na devetdeset oprala sintetika«, torej o tem, kako se je slovensko založništvo v tem času skrčilo na pol. Za to je veliko razlogov, v knjigi sem jih opisal petindvajset, v grobem pa jih lahko razdelim na globalne, lokalne in interne, torej tiste, ki zadevajo založništvo samo. Na globalne ne moremo vplivati, na lokalne in interne pa lahko. Kljub temu pa nam to ne uspeva.

Dejstvo je, da v zad­njih desetih letih ni bil kljub ogromnim družbenim spremembam, ki bi že same po sebi terjale poglob­ljen razmislek o delovanju slovenskega knjižnega založništva in tiskanih medijev v globalni prihodnosti, razen pravkar odobrenega nižje DDV-ja na knjigo, ki stopi v veljavo z letom 2020, sprejet niti en drug ukrep, ki bi koristil založ­niški panogi kot celoti. Sprejet ni bil noben ukrep, ki bi to panogo infrastrukturno okrepil. Sprejet ni bil noben celovit ukrep, ki bi zviševal bralno kulturo. Sprejet ni bil noben ukrep, ki bi dvignil prisotnost knjig v množičnih – še posebej javnih – medijih, noben ukrep, ki bi povečal odstotek tistih, ki berejo in kupujejo knjige. Mnoge druge gospodarske panoge, ki se lahko razvijajo tudi navzven, so dobile razne gospodarske spodbude, slovensko knjižno in ­tiskano založništvo, ki naslav­lja samo tiste, ki govorijo slovensko, pa ne.

Rezultat je stihijski razvoj, večinoma pa krčenje, torej upad obsega slovenskega knjiž­nega založništva in tiskane medijske krajine nasploh. Nekateri založniki so obstoječe družbenoekonomske okoliščine izkoristili in poslovno napredovali, predvsem na račun spreminjanja vsebin, ki jih izdajajo. Večina je nazadovala. Kar nekaj založnikov je propadlo. Sesipati sta se začeli bralna in knjižna kultura. Nekdaj spodobna in dokaj cvetoča gospodarsko-kulturna dejavnost je v zadnjem desetletju mutirala v uborno – večidel obrtno in družinsko – panogo, ki vse bolj kot na moderno dejavnost, obogateno z digitalnimi možnostmi 21. stoletja, spominja na kako manufakturo z začetka 20. stoletja.

Kako naprej – konkreten predlog

A vendar: prihodnost slovenske knjige še ni napisana in nismo nemočni opazovalci, ki le gledajo, kaj se dogaja – prav mi sami stojimo za njenim nadaljnjim razvojem. Zato predlagam nekaj konkretnega: naj se v okviru obstoječih ustanov in po vzoru tujih primerljivih spodbud (denimo Nizozemske, ki to počne že od leta 1985, več si lahko pogledate na spletni strani www.cpnb.nl/, priprave na njihovo kampanje v leti 2020 so že v teku) vzpostavi celosten in trajen pristop k uveljav­ljanju slovenske knjige in dvigovanju zavesti o pomembnosti kupovanja knjig in ustvarjanja družinskih knjižnic na podoben način, kot se to v Sloveniji že počne denimo na področju promocije lokalno pridelane hrane. Tudi slovenske knjige so pridelane lokalno.

Kaj to pomeni v praksi? Gre za skrbno pripravljene, večmedijske in kontinuirane promocijske kampanje po vzoru tistih, ki jih podjetja delajo za različne izdelke ali storit­ve, ki bodo povečevale in krepile stik prebivalcev z branjem in knjigami. Pri tem se lahko izkoristijo različne zunanje okoliščine, od svetovnega dneva knjige spomladi, do knjižnega sejma in predpraznične sezone jeseni. Ključno je, da se te kampanje začnejo čimprej, da imajo jasne cilje, da so dolgoročne in kontinuirane. Neko osnovo, ki bi se lahko razširila v sezonsko knjižno kampanjo, predstavlja posebna številka revije ­Bukla, skupni projekt Javne agencije za knjigo in naše založbe, ki je bila konec oktobra priložena trem slovenskim dnevnim časopisom in je postregla z naborom najbolj opaženih domačih knjig letošnjega leta.

Dejstvo je, da se je knjižni prostor v zadnjem desetletju močno skrčil. Kar pa je ostalo, velja ohranjati. Če slovenska knjiga, ali še širše, slovenska tiskana beseda ne bo postala prvovrstna javna kategorija, lahko – tudi na podlagi rezultatov raziskave Knjiga in bralci VI – v prihodnosti pričakujemo le to, da se bo sedanje krčenje še nadaljevalo. Tega pa si najbrž ne želi nihče, ki želi še naprej brati slovensko s kateregakoli tiskanega medija. Srečno!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...