Pogovor z Aleksandro Rekar, Sovretovo nagrajenko za leto 2020
Foto: Boris Cvjetanović
Letošnja Sovretova nagrajenka Aleksandra Rekar zase pravi, da je izključno prevajalka. Ni pisateljica, ne piše pesmi, ne piše spremnih besed, ni esejistka, ni predavateljica, ampak – če jo citiram – »zgolj in samo prevajalka«. Za kratek pogovor smo jo prosili v času, ko si je privoščila nekaj oddiha v njej posebej ljubih krajih, v okolju in družbi ljudi, s katerimi je skozi čas stkala tesne prijateljske vezi.
Hriberšek: Zakaj Jergović? Kako ste se odločili zanj in za njegovo delo? Seveda se zdi vprašanje na prvi pogled nenavadno, morda celo neumestno glede na to, da je bilo delo leta 2015 nagrajeno z Njegoševo nagrado, pa vendar … Bi nam lahko pojasnili to odločitev?
Rekar: Od trenutka, ko sem konec devetdesetih prebrala Jergovićeve odlične kratke zgodbe Sarajevski marlboro (v izvirniku so izšle že leta 1994), do takrat, ko so mi v založbi Sanje ponudili priložnost, da sem prevedla knjigi Zgodovinska čitanka 1 in Zgodovinska čitanka 2, je minilo kar nekaj let. Prevajanju sem se namreč v celoti posvetila dokaj pozno (začela sem kot gledališka dramaturginja), tako da sem v času branja te knjige prevajala večinoma knjige za samopomoč, revijalne članke, v najboljšem primeru kak daljši teoretski članek s področja umetnosti. Že med branjem sem si zaželela prevesti te zgodbe, vendar kot začetnica nisem mogla kar vkorakati v kako založbo in predlagati: »Poglejte, tule je carska knjiga – aja, pa prevedla bi jo tudi.« (smeh) Knjiga je nato leta 2003 izšla v slovenskem prevodu, in to kar dvakrat, pri različnih založbah in v prevodu različnih prevajalk, tako da se mi ta želja nikoli ne bo uresničila. (smeh) Skratka, Jergovića sem prvič prevajala šele leta 2009, odtlej pa mi Založba Sanje oziroma Rok Zavrtanik redno ponuja v prevod njegova dela – in upam, da bo tako še dolgo. Skratka, ni moja zasluga.
Hriberšek: Ena od glavnih značilnosti romana je njegova epskost, »epska širina«, čeprav je vsebinsko osredinjen na zgode in nezgode ene same družine. Se je bilo težko vživeti v ta način pripovedi in ga poustvarjati v slovenščini?
Rekar: Ja, zamah tega romana je v resnici ambiciozen, tako po časovni in vsebinski kot po dogodkovni plati, povrhu je avtor ubiral različne formalne pristope, vmes skočil še na polje nadrealnega, za nameček pa je delo resnično obsežno. Če bi bil to kak drug avtor, bi se tega zagotovo zbala, ker pa imam z Miljenkom Jergovićem precej izkušenj, sem – pravilno – predvidela, da kakih omembe vrednih težav ne bo. Prej kot pisatelja bi ga namreč označila za spretnega pripovednika: čeprav ne skopari z zgodbami in podzgodbami, čeprav so pri njem ovinki pogostejši od premočrtne pripovedi, se bralcu nikoli ni treba bati, da se bo v tej množici izgubil: avtor ga vedno pravočasno in spretno privede nazaj. In tako kot vodi bralce, je vodil tudi mene.
Hriberšek: Ste pri prevajanju sodelovali z avtorjem?
Rekar: Z avtorji sodelujem po potrebi, Miljenko Jergović pa je eden tistih, s katerimi sodelujem z užitkom. Razumevanje samega besedila sicer nikoli ni problem, res pa je, da včasih potrebuješ nekaj več zloglasnega konteksta, tega prvega in zadnjega prevajalskega pojma. (smeh) In če je avtor živ in zdrav, je to najboljša pot do tehtne informacije. Pri tem je Miljenko Jergović zelo prijazen, saj mi na tovrstna vprašanja odgovarja hipoma. Največja prednost pa je njegovo odlično razumevanje slovenščine – tako lahko v primeru npr. nihanja med zvestobo izvirniku in prevajalskim, grobo rečeno, »gremo mi po svoje« nemudoma sprevidi, zakaj me vleče stran … Pri tem je tudi velikodušen: kadar mu v takem primeru ponudim več različic, ki se različno oddaljujejo od izvirnika, nemalokrat izbere celo tisto, ki je od njega najbolj oddaljena. Če se mu le zdi, da bo to v prid prevodu. Tega sicer ni veliko, mi pa olajša delo, poleg tega imam ves čas občutek, da je avtor moj zaveznik, ne pa nekakšno strogo božanstvo. (smeh)
Hriberšek: Časovno in prostorsko je dogajanje romana raztegnjeno na večdesetletno obdobje in se morda zdi na prvi pogled nekoliko oddaljeno od slovenskega prostora, pa vendar je skozi sorodstvene vezi in glavne akterje povezano tudi z njim. S prepletanjem sorodstvenih vezi med različnimi narodi nekdanjega skupnega prostora se bralcu razkriva tudi kulturno prepletanje in pred njim zaživijo različna politična in kulturna okolja. Kako se prevajalec vživi v to in v prevodu korektno poustvarja vse posebnosti različnih obdobij in okolij?
Rekar: Tudi s tem ni bilo težav – podobno kot pri Jergoviću so tudi moje sorodstvene vezi široko razpredene. To prepletanje jezikov in kultur je z mano, odkar vem zase. Pravzaprav mi je tako samoumevno in »udobno«, da si drugačne umeščenosti sploh ne znam predstavljati. Spomnim se, recimo, da sem še kot otrok prvič pomislila, »kako čudno mora biti, če so vsi tvoji sorodniki iz iste države ali celo kraja, če govoriš samo en jezik«. Kot da sem se nekako zavedala, da to prinaša tudi nekatere prednosti, čeprav se mi ni sanjalo, katere naj bi sploh bile – razen da je tako »zanimivejše«. (smeh) Skratka, najbrž osebna izkušnja nekoliko prispeva k temu, da mi je ta del Jergovićevega pisanja blizu in samoumeven.
Hriberšek: Kako ste pristopili k samemu prevajanju? So bile potrebne kake priprave?
Rekar: Prevajalci se dela lotevamo različno: nekateri si vzamejo čas, prevajati začnejo šele po obsežnih pripravah, večkratnem branju dela in avtorjevih drugih knjig, prebirajo študije o delu in avtorju … Sama ne spadam mednje: knjige se preprosto kar lotim, in če po kakih tridesetih, petdesetih straneh opazim, da nisem na pravi poti, se vrnem na začetek in stvari zastavim drugače.
Hriberšek: Kaj je bilo pri prevajanju najtežje? Kateri vidik prevajalskega dela je bil pri Rodbini posebno zahteven?
Rekar: Tu ne bom mogla postreči z odgovorom o mukah in težavah pri prevajanju, ampak nasprotno. Lagala bi, če bi trdila, da se mi je prevajanje Rodbine zdelo zahtevnejše od ukvarjanja z drugimi Jergovićevimi deli – potrebno je bilo le več vztrajnosti, »zicledra«. Pravzaprav se z nobeno od njegovih knjig nisem mučila: delo vedno poteka zlahka, tekoče. Zanimivo je, da se v primeru tega avtorja moj največji dvom vsakič znova nanaša na to, da delam – prehitro. Če ponazorim: včasih prevajam tako hitro, da komajda zmorem dovolj hitro tipkati, zdi se mi skoraj, kot da bi mi prevod nekdo narekoval. Ko preberem stavek, se mi nemudoma »sam od sebe« prevede, se »premeče« slovenski skladnji ustrezno … Z nekaj pretiravanja – skoraj, kot če bi ga vrgla v prevajalnik. (smeh) Na koncu se morda odločim za kakšno drugo sopomenko ali dodam in odvzamem kakšno ločilo, vendar zelo pogosto ostane prevod tak, kot je »padel iz mene«. Pri Jergovićevih delih večino časa porabim za – včasih že skoraj paranoično – preverjanje. Hitenje vedno povezujemo s slabim delom, površnostjo … Pomiriti moram strah, da sem v tem »blaznenju« izpustila besedo ali stavek, dvom, ali so uporabljeni izrazi zares najboljši možni, ali je skladnja ustrezna, ali so ločila na pravem mestu … Skratka: še najmanj časa in energije porabim za samo prevajanje, večina gre za večkratno besno preverjanje in spreminjanje malenkosti … V našem poklicu smo sicer vajeni, da nam kak avtor leži bolj kot drugi, toda v primeru Miljenka Jergovića mi še vedno ni jasno, ali se razlog za to lahkoto prevajanja skriva v spretnosti njegovega pisanja – ali pa mi samo kratko malo leži. O garanju bi lahko govorila npr. v primeru romana T. C. Boyla Ženske, pri posameznih delih romana Julius Winsome Gerarda Donovana, pri kakih zares zahtevnih teoretskih delih – pri Rodbini pa ne.
Hriberšek: Čeprav je delo napisano kot družinska kronika, ob natančnem branju ugotovimo, da je več kot to. Je tudi osebna izpoved in vpogled v lastno preteklost glavnega pripovedovalca, pa rafiniran vpogled v politično dogajanje in družbene spremembe. Se je bilo težko vživeti v pripovedno shemo, ki je v vseh pogledih, od vsebinskega do strukturnega, tako zelo kompleksna?
Rekar: Če je kompleksno delo spisano spretno, to ni nikakršna težava: prevajanje poteka gladko, ni težav s pregledom nad besedilom. Sicer pa se strinjam, pri Miljenku Jergoviću je osebno vselej tudi družbeno in politično – in obrnjeno. Kar zadeva »vživljanje«: po naravi sem precej racionalna, tako da se tudi prevajanja lotevam tako. Za delo mi tudi ni pomembno, ali mi je knjiga osebno všeč ali ne. Opazila sem celo, da to, da mi je avtor blizu, še zdaleč ne pomeni, da bom njegovo delo prevedla kaj bolje in/ali lažje. In nasprotno.
Hriberšek: Kaj se vas je pri prevajanju najbolj dotaknilo?
Rekar: Tako v Rodbini kot v Očetu in nekaterih odlomkih iz njegovih drugih del so se me najbolj dotaknila mesta, v katerih si je avtor drznil biti že kar brutalno iskren; to, da zmore izpovedati stvari, ki jih najbrž čuti marsikateri bralec, pa jih komajda upa priznati samemu sebi, kaj šele komu drugemu, kaj šele, da bi jih razkril širokemu bralstvu.
Hriberšek: Kakšni so vaši prevajalski načrti?
Rekar: Najprej me čaka precej »čiščenja«: korekture za delo Walterja Rodneyja Kako je Evropa podrazvila Afriko (Založba /*cf) in knjigo Branislava Jakovljevića Učinki odtujitve (Maska), zatem pa še za roman Senke Marić Kintsugi telesa (Sanje). Nato se bom končno lahko lotila prevajanja: kot prvo bo na vrsti teoretsko delo Andréja Lepeckega Singularities: Dance in the Age of Performance. To prehajanje med teorijo in leposlovjem mi je zelo všeč, približno tako kot dvosmerni študij: ko se že skoraj naveličaš prvega, nastopi drugi in v tem času začneš pogrešati prvega.