V pogonu

Recenzija Bukla

Živeti do smrti. In še malo čez.
Monumentalno delo velikega zdravnika, raziskovalca in razlagalca človeških možganov ter rojenega pripovedovalca (in zapisovalca) zgodb. Vedno znova presunljivih, večplas tnih, neprizanesljivih, brezkompromisnih zgodb, ki se jih je preprosto nemogoče naveličati. Ne zaradi njihove lepote in poetičnosti; to bi bilo prelahko in »nesacksov sko«. Zato, ker so tako neizbežno resnične – in vedno in povsod umeščene v zgodbo (človeškega) življenja samega.
Vse našteto v celoti velja tudi za skoraj romaneskno Sacksovo avtobiografijo. V pogonu je potopis skozi življenje velikega človeka, ki je tako rekoč izumil nov literarni žanr in s svojim skozi vsako mogočo poro s humanizmom najbolj čistega tipa prepojenim zdravniškim znanjem stotinam ljudem omogočil, da so s svojimi različnimi nev rološkimi boleznimi živeli bolje in bolj polno, predvsem pa bolj – dostojanstveno.
Da, Sacksova briljantna avtobiografija, živopisni in na trenutke zares boleče iskreni hommage življenju, ljubezni, družini, znanosti, svojim bolnikom, svobodi, umetnosti in, tudi, Združenim državam Amerike, »kot so te nekoč bile«, ki ji v konsistentnosti in osvobojenosti želje po lahkotnem očaranju bralca (oboževalca) ne vidim para, je predvsem zgodba o dostojanstvu. To veje iz vsakega koraka in besede in misli in dejanja (samo)zapisa o življenju večnega mladeniča, ki je – zelo dobesedno – živel in delal do svoje smrti. Zanj je živeti pomenilo predvsem plavati in pisati. Plaval je, kljub hudi bolezni in sorazmerno visoki starosti, še nekaj tednov pred smrtjo. Pisal je tudi, ko se je zdelo, da se je njegovo nekoč zverinsko močno telo (bil je lastnik rekorda v počepu z utežmi na plažah Los Angelesa, op. p.) že poslovilo. Rezultat? Avtobiografija V pogonu je izšla le štiri mesece pred njegovo smrtjo (30. avgust 2015), tako rekoč takoj po njegovi smrti pa je izšla še skrajno tenkočutna, za Sacksa nenavadno mehka zbirka esejev, ki jih je pisal od trenutka, ko je izvedel, da se je bolezen vrnila in da se bo njegovo čudežno polno življenje izteklo v pos pešenem posnetku.
Človek, ki ga niti smrt ne more (kako krivično in predvsem nepravilno bi bilo uporabiti preteklik) ustaviti.

Boštjan Videmšek, Bukla 127-128

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.