Zapiski iz mrtvega doma

Recenzija Bukla

Bi Dostojevski ustvaril vsa svoja romaneskna veledela, če ne bi izkusil duševnega stanja tik pred izvršitvijo smrtne napovedi, ko se je z obsojenci, med katerimi je bil tudi sam, pošalil car, preden ga je poslal na štiriletno sibirsko katorgo (ki ji je sledila še štiriletna vojaščina)? Težko reči. Vsekakor pa je bilo življenje v sibirskih taboriščnih razmerah (iz katerega izvira najbolj slaven stavek tega najbolj avtobiografskega romana Dostojev skega »Človek je bitje, ki se vsega navadi – mislim, da je to njegova najboljša opredelitev«), v novem, tekočem in sodobnem prevodu Boruta Kraševca, ena od ključnih izkušenj za njegovo kasnejše ustvarjanje. Neživljenjske razmere, ponižanja, hierarhija, kaznilniške legende in bajke, morilci in njihove življenjske zgodbe ter podobno so bile za Dostojevskega prvovrsten laboratorij človeških duš, v katerem je lahko na živih primerih opazoval, kako odreagira človek v različnih okoliščinah, ki jih je taborišče še otežilo. Zapiski iz mrtvega doma iz leta 1862 so tako tudi dokumentarni roman, ki nam pokaže, kje je slavni ruski pisatelj dobival inspiracijo za svoja ključna dela in njihove junake, od Ponižanih in razžaljenih (1861) prek Zločina in kazni (1866), Idiota (1869), Besov (1872) do romana Bratje Karamazovi (1880). Še en Kraševčev izvrsten prevod, v katerem je Dostojevskega veselje brati in tokrat lepo sovpada tudi z izidom sodobne ruske zaporniške klasike Samostan, ki je izšla na začetku leta 2018.

Samo Rugelj, Bukla 143

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.