Nevidna meja

Recenzija Bukla

Jornet (1987), španski gorski tekač in turni smučar, ki je že pri 25 letih v svojem športu dosegel praktično vse, kar se je dalo doseči (kar nekaj tega je popisal v svoji prvi knjigi Teči ali umreti, ki je pri nas izšla 2012), je v svojem drugem knjižnem delu, ki je izvirno izšlo leta 2013, stopil korak naprej tako v športnem, kot tudi v pripovednem smislu. V Nevidni meji nas Jornet pelje skozi vratolomna turna prečenja v Alpah, ki jih sestavljajo tisoči višinskih metrov vzpona v snegu in strmi smučarski spusti po nagibu več kot 50 stopinj, njegova navdihujoča pripoved pa se prekine v trenutku, ko je priča smrti sopotnika, pod katerim se udre opast in ga odnese v globino. To Jorneta potisne v melanholično stanje meditacije visoko v alpsko zatočišče, v katerem skuša predelati to nesmiselno smrt, ki se je prikradla po nevidni meji med življenjem in smrtjo, tu pa razmišlja tako o smislu svojega športnega udejstvovanja kot o bistvu življenja nasploh. Vendar pa, kot se izkaže v nadaljevanju, je ta postanek zgolj oprimek za nadaljnje podvige, v katere ga zvabijo novi prijatelji in novi izzivi, ki jih je po svetu še neznansko mnogo, tako da ga pot pripelje v Nepal in Himalajo. Bolj ponotranjen in artikuliran kot v prvi knjigi, se nam Jornet tokrat kaže kot športnik, ki je mladostno preganjanje že pustil za seboj, pri čemer pa vse pomembnejšo vlogo igra tudi (izmišljena) ženska, na katero naslavlja svojo pripoved in ki ga nežno popelje tudi pod skrivnosti belih skal našega Triglava. Seveda pa ga tu ne uspe dolgo zadržati. Inspirativno.

Samo Rugelj, Bukla 115

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.