Drugi spol

Založnik o knjigi

 3., popravljena izd.

Leta 1949 se je Simone de Beauvoir, takrat že znana pariška intelektualka in Sartrova »življenjska spremljevalka«, odločila, da napiše knjigo o ženski. Ta knjiga, ki ji je dala pomenljiv naslov, Drugi spol, je začela buriti duhove že ob izidu prvih odlomkov v reviji Les temps modernes, pozneje pa je postala ena najbolj kontroverznih knjig stoletja. Če bi sestavljali katalog desetih knjig, ki so pretresle dvajseto stoletje, bi jo morali zagotovo postaviti zelo visoko. Morda pa bi lahko njen položaj še najbolje opisali s prispodobo zunanjosti, spregledanosti, izključenosti: Beauvoir, la onzième ... To prelomno delo Simone de Beauvoir namreč še vedno ni postalo legitimni del vednosti, še vedno ni vključeno v študijske in raziskovalne programe, še vedno se pojavljajo kritike, ki poskušajo razvrednotiti njeno delo z argumenti ad hominem, in nenazadnje: slovenski prevod kasni celo polovico stoletja. Zakaj je tako, izvemo seveda v sami knjigi. Če začnem pisati in če sem ženska, razvija Simone de Beauvoir v Drugem spolu svoje razmišljanje, potem moram najprej raziskati svoj posebni položaj in proučiti, kaj bi to bilo: ženska. Med moškim, ki piše, in žensko, ki piše, ni simetrije, ni recipročnosti – in tudi ne enakosti. Moški je najprej človek, v mediju univerzalnega, ženska je najprej ženska, različna od moškega. Moški je norma, zakon, model, ženska je odklon od norme, novela zakona, odtis modela. Posebni položaj ženske je že v samem izhodišču, v uvodni ugotovitvi, v predpostavki. Ženska je Drugi: »Določena je glede na moškega in se razlikuje glede nanj, ne pa on glede nanjo; ona je nebistveno nasproti bistvenega. On je Subjekt, on je Absolutno; ona je Drugi«. (Eva D. Bahovec)