Carmina docta

Recenzija Bukla

Starorimski lirik Gaj Valerij Katúl (1. stol. pr. Kr.) je danes širšemu bralstvu znan predvsem po pesmih svoji izvol jenki »Lezbiji«. V njih – vsaj dozdevno – spontano, iskreno in neprisiljeno izliva svoje doživljanje njunega razmerja od začetne vzhičenosti do poznejšega razočaranja in zagrenjenosti. V naših predstavah je tako postal nekakšen prototip »romantika«, viharnega in strastnega pisca; irski pesnik William Butler Yeats, denimo, v pesmi Učenjaki precej pristransko izpostavi nasprotje med Katulom kot polnokrvnim pesnikom in med »učenimi, častivrednimi« plešci, ki secirajo njegovo delo: »Le kaj bi rekli, Bog, ko bi Katul jim križal pot?«
Vendar ni nujno, da je vsaka teoretična razprava o poeziji, Katulovi ali drugi, suhoparen plod pedantnega plešca. Podrobno branje in razčlembo drugih antičnih besedil in doslejšnjih raziskav je mogoče vpreči tudi v inovativno in duhovito raziskavo o razsežnostih Katulovih pesmi. Tak šno razpravo o Katulu in njegovih pesniških somišljenikih, »neoterikih« ali »novejših pesnikih«, je letos pod naslovom Carmina docta: Katul in nova poezija izdal dr. Marko Marinčič – znanstvenik in prevajalec, Sov retov nagrajenec, ki se je na svoji poti že intenzivno srečeval s Katulom.
Marinčič uvede svojo monografijo s poglavjem o Katulovi najslavnejši temi, »Lezbiji«, vendar ne s konvencionalnega gledišča. Kot opozori, je imela oznaka Lesbia, »ženska z Lezbosa«, poleg pesniškega tudi potencialen negativni predznak, pa ne zaradi lezbičnih razmerij med tamkajšnjimi prebivalkami, ampak zato, ker je Lezbos veljal za otok prostitutk. Prav ta dvojnost se kaže v Katulovih opisih Lezbije: če pri zaljubljenih izlivih samoumevno pomislimo na navezavo na poezijo (lirika najslavnejše Lezbošanke Sapfo je bila pomemben navdih za Katulovo umetnost), se tudi poznejše zmerljivke posrečeno ujamejo z drugo platjo lezboške javne podobe. In teh zmerljivk ni malo, kajti v marsikdaj dobesedno »straniščni« poeziji razočarani pesnik obračunava po eni strani z Lezbijo, po drugi strani pa s številnimi sodobniki, tudi z Julijem Cezarjem.
Svojo dovzetnost za izmuzljivo večpomenskost in ambivalent nost dokazuje Marinčič tudi v naslednjih poglavjih: »Novi pesniki«, »Katulov aleksandrinski program« in »Magnum opus: 64. pesem«. Medtem ko v »Novih pesnikih« pretresa vprašanja o naravi in predstavnikih pesniške »moderne«, ki ji je pripadal Katul, se v zadnjih dveh posveča področjem in razsežnostim Katulove poezije, ki so med nefilologi slabše poznani. V razpravi o 64. pesmi, Katulovem najambicioznejšem projektu, se nam poleg množice antičnih del, ki kažejo motivne ali strukturne sorodnosti s tem kratkim epom, morda najbolj zapiše v spomin razmišljanje, kako razumeti zgodbi, ki sestav ljata pesem: kot kontrast optimistično – pesimistično? In če je tako, katera je svetla in katera temna? Za sklep še poudarimo, da je slovenski prevod 64. pesmi (izjemoma v prostem verzu) v tej knjigi dočakal prvo objavo.

Nada Grošelj, Bukla 143

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.