Od lastnega glasu do lastne sobe

Recenzija Bukla

»[A]li se nisem, ko sem spoznala, da imamo ženske zgodovino, kratko malo spremenila?« razmišlja literarna znanstvenica, ki je svoje življenje posvetila neutrudnemu preučevanju literarnih ustvarjalk. V uvodu presenečeno ugotavlja, da svojim študentom tudi na začetku novega tisočletja ne more ponuditi knjige, ki bi jih v materinščini seznanila z deli pisateljic, ki so tako zelo obogatile zakladnico svetovne književnosti. Zato se je lotila dela in nas v pričujoči knjigi na skoraj petstotih straneh popeljala skozi različna literarnozgodovinska obdobja. V vsakem poglavju citira pesnike in pesnice, opozarja na formalne, slogovne in vsebinske posebnosti posameznih knjižnih del ter opisuje vsakdanje življenje žensk v določeni eri, kar razlaga njihovo neprisotnost v knjižnem svetu, na koncu pa sledi njeno intimno razmišljanje: veselje ob pogumu prvih ženskih zapisov, navdušenje, da ima Sapfo (direktne) naslednice in gre torej za množino ženskih glasov, ter razočaranja in bolečino ob vseh udarcih, ki so jih ženske pretrpele, vseh trenutkih tišine, ko je bil ženskam odvzet njihov glas. Razumeti zgodovino pomeni tudi razumeti, zakaj v določenih zgodovinskih obdobjih obstaja molk žensk (v književnosti). O njih se je pisalo, se opisovalo njihova življenja, jim pisalo ljubezenske stihe – pa vendar, zakaj so molčale? Dr. Katja Mihurko Poniž navaja zgodovinska dejstva, da razloži, kje so bile ženske, ko so pisali le moški. Zakaj je bila ženska ustvarjalnost v kali zatrta? Prezirana in nezaželena? Česa so se bali? Zakaj je bil povzdignjen ženski glas razumljen kot predrznost? »V 19. stoletju ženske svojo identiteto večinoma šele odkrivajo, tudi tako, da iščejo vzornice, ki so uresničile svoje intelektualne ambicije.« In temu je tudi monografija deloma namenjena. Deloma pa temu, da se izpostavi: ženske imamo svojo zgodovino. Tudi literarno zgodovino. In pisateljica zaključi: »Kajti – kot je rekla Jasmina – ženska veliko tvega, ko se odloči razpreti krila, a če jih ne, zaradi tega trpi.«

Ajda Vodlan, Bukla 164

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.