Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Kruh moj vsakdanji

Klemen Košir
Kruh moj vsakdanji

Zaradi različnih vzrokov v Buklini spletni knjigarni te knjige ni možno kupiti.
Za več informacij se obrnite na založbo (v kolofonu levo) ali v kako drugo knjigarno.

Založba samozaložba
Leto izdaje 2014
ISBN 978-961-93501-2-6
Leto izdaje izvirnika 2014
Fotografije Primož Bregar, Klemen Košir
Urejanje Katja Jenčič

Tehnične lastnosti
poltrda vezava
20 x 27 cm
810 g
131 strani
Tip knjige
priročnik
Kategorije
kulinarika, dom in vrt > kuharski priročniki

Povej naprej

O knjigi

Recepti v knjigi temeljijo na postopku dolgotrajnega zorenja testa, pri katerem zaradi minimalne uporabe kvasa testo fermentira počasneje kot pri klasični zamesitvi. Princip od nas zahteva več časa za pripravo in načrtovanje, prav tako več discipline in potrpljenja.

Kruh je hrana, navada, rutina, simbol blagostanja in bolečina. Kos kruha je gesta, ko se razdaja, kdor stiska ga k sebi, bližino razdvaja. Kruh je kultura, bonton in omika, komur ga umanjka, spoštljivo ga vika. Kdaj ga je premalo, še raje preveč, nekomu je blizu, spet temu ni všeč. jemo ga za praznik, jemo ga vsk dan, je ga, kdor zdrav je ali bolan. Črn je gost, pogosto težak, beli dehteč, ves pihast, sladak. Kruh je obred, totem in znak, kruh je pravica, a ne okuša je vsak. Visoko čaščen je, postavljen na oltar, pogosto spregledan in vržen tja stran. V nem skrite so solze, garanje in kri, tleč spomin na težke dni. Kruj je upor, delitev, oblast, topel kot želja je, nuja in strast. Kruh je zapoved, življenska obveza, prikladna parola, zahrbtna pretveza. Kruh je tradicija, družbena slika, zgodovina v malem, razredna razlika. Ko se nam duša za hipec umiri, z njim hranimo ribe, labode, gosi.

Recenzija Bukla

Od kuharije očarani Klemen Košir tudi v svoji tretji knjigi, najlepši knjigi 30. knjižnega sejma, išče v že znanem nekaj novega in poskuša to predstaviti tako, kot ni še nihče. Kruh moj vsakdanji je še izraziteje kot prvi dve izdaji skupaj s praktično namembnostjo priročnika za domačo peko kruha tudi oblikovalski, nekoliko celo literarni projekt.
Bukla: Videz najbrž ni enako pomemben kot praktična uporabnost knjige le zaradi želje, da bi bila v pestri ponudbi sorodnih priročnikov bolj opažena?
Košir: O opaženosti ne razmišljam, ne kot avtor ne kot založnik, bolj sledim notranjemu impulzu, misli, viziji, kaj mi je blizu, se pravi, izhajam od znotraj navzven. Forma je zunanji del te introspekcije in ji mora slediti, avtonomno sicer in na svoj način, a vendarle. Sem pa do oblike zelo spoštljiv, ker je prav tako del vsebine, vključuje dialog med mano in oblikovalcem, kar je na koncu za celoten okus knjige ključno. Z Janom Jagodičem sva se pri tem odlično ujela in le želim si, da bi se še kdaj.
Bukla: Vaša knjiga o kruhu – hrani, navadi, kulturi, simbolu, zapovedi itn. – je samosvoja in inovativna tako v izjemno natančnih opisih postopkov kot v poimenovanju izdelkov. Poleg domačih in udomačenih kajzerice, pogače, čabate ali kifeljčkov ter popotnih spominov, opredmetenih v semolini, koleštri in paximandu, ste nekaj kruhov krstili čisto po svoje: ržo, polenton, čečina, piro, ajd. Pri njih se da slutiti osnovno žitno sestavino, pri divjaku pa mora biti nekaj divjega?
Košir: Prijatelj Danijel Mivšek, biodinamični kmetovalec iz Cetor nad Izolo, mi je razkril osnovno načelo zamesitve testa z divjimi kvasovkami. On sicer razkuha ekološki riž v malo več vode in ga pusti stati v kuhinji, kjer se divje kvasovke same naselijo na riž in potem razmnožijo, jaz pa sem vzel proso, ki je nekako bolj povezano z nami, Slovani. Kruh je na koncu nekoliko težji, a polnega okusa in zračne strukture, tako da je divjak dober, kultiviran divjak.
Bukla: Sklepna misel – pred krušno abecedo z razlago osnovnih pojmov – je tudi povedna: »Vaja dela mojstra. Mojster dela vajo. Učenja ni nikoli konec.« Kakšna bo naslednja učna ura?
Košir: Kako se ustaviti in reflektirati vse skupaj, da se ne izgubim v založniškem cirkusu. Še veliko knjig bom napisal, če bom le ohranil notranje jedro svoje biti. Vandram po Jadranu, se spogledujem z Balkanom, doma si delam zapiske o čorbicah in mineštrah, kdaj in v kakšni obliki bo prišla vsebina na plano, pa, hvala bogu, ne vem.

Iztok Ilich, Bukla 109

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...