Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo
Janez Bogataj
| Založba | Goga |
| Leto izdaje | 2020 |
| ISBN | 978-961-277-262-8 |
630 g
Tip knjige
strokovna monografija
Kategorije
zgodovina > kulturna zgodovina
kulinarika, dom in vrt
družbene vede > etnologija in antropologija
Založnik o knjigi
V zapuščini pisatelja Janeza Trdine, ki je v drugi polovici 19. stoletja bival na Dolenjskem, so tudi številni zvezki, v katere je zapisoval svoja opazovanja, pričevanja, izjave in drugo gradivo, ki posega na različna področja življenja domačinov. Ti Trdinovi zapiski, ki spadajo v korpus še mnogih drugih, s katerimi so poskušali avtorji poznega razsvetljenskega in romantičnega obdobja na strnjen način predstaviti vsakdanje življenje Slovencev po posameznih pokrajinah, so ena najobsežnejših zbirk terenskega gradiva posameznega avtorja v etnološki vedi na Slovenskem. Trdina je opisoval življenje in življenjske razmere ljudi, ki jih je tudi sam spoznaval, z lastno udeležbo, sledeč romantični ideji o folklori, ki naj bi razkrila narodnega duha.
Knjiga z bogatim besediščem in številnimi primeri od pregovorov do pesmi prikaže zgodovinski portret življenja Dolenjcev, ki so menda imeli raje bob kot fižol in vino – četudi slabo – raje kot vodo. Nazorno prikaže prehranske (in posebej pivske) navade različnih družbenih slojev, vzdušje v krčmi, na trgatvi in pred zidanico. Bogatajevo pisanje je natančno in kritično, a tudi navdušujoče in duhovito.
Prvi, strokovni del knjige s pomočjo različnih virov, tudi literarnih, predstavi podobo življenja na Dolenjskem, predvsem šege in običaje, tako ali drugače povezane s hrano. Pri tem s Trdinovim pogledom raziskuje značilnosti dolenjske istovetnosti, karakter Dolenjcev in zgodovinske odnose s sosednjimi pokrajinami.
Drugi del knjige pa prinaša več kot 25 receptov, prilagojenih za sodobno kuharijo, saj namreč zgolj nekaj jedi, ki jih v zapiskih omenja Trdina, še vedno sestavlja sodobne jedilne obroke. Knjiga prepričljivo pokaže, da lahko tudi dolenjska prehranska dediščina postane izhodišče za sodobno ustvarjalno nadgrajevanje.
Dolenjske jedi sta pripravila Damjan Fink in Natalija Pirc, fotografiral jih je Janez Pukšič.
Recenzija Bukla
Slovenski etnolog in univerzitetni profesor Janez Bogataj (1943) je avtor skoraj sedemdesetih knjig, v katerih na sodoben način združuje slovensko ljudsko izročilo z različnih področij in ga v prenovljeni obliki ponudi današnjim bralcem. To se mu je lepo posrečilo tudi v najnovejši knjigi Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo, v kateri je na slovenskega pisatelja in zgodovinarja Janeza Trdino (1830–1905), neumornega preučevalca in (med drugim tudi natančnega in dolgoletnega) zapisovalca dolenjskih navad in šeg pogledal z novimi očmi. V Trdinovih zapisih namreč Bogataj poišče tiste delčke in dele, ki se nanašajo na prehranjevanje Dolenjcev ter posebnosti v zvezi s tem, iz tega pa splete unikatno ter kar se da užitno (na koncu zabeljeno tudi s kar nekaj recepti z jedmi iz Trdinovega časa za sodobno kuharijo) in lepo oblikovano etnološko študijo, v kateri prepleta svoje komentarje z navedbami iz Trdinovih del. Eno od poglavij je posvečeno pregovorom in rekom v zvezi s hrano, denimo temle: »Vino je ustvaril Bog za pametne ljudi!« Izvrstno!
Samo Rugelj, Bukla 159
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
