Umetnost življenja

Recenzija Bukla

Pesnik in pisatelj Cesare Pavese (1908– 1950), eden glavnih predstavnikov povojne italijanske književnosti, je na Slovenskem vzbudil pozornost v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so bili v nekaj letih pri treh različnih založbah prevedeni njegova romana Tovariš in Preden petelin zapoje ter trije kratki romani pod skupnim naslovom Lepo poletje, v njih pa je Pavese tematiziral osamljenost sodobnega življenja. Potem je zanimanje zanj poniknilo, dokler ni bilo pred leti ponatisnjeno Lepo poletje, potem pa je izšla še knjiga njegovih pesmi z naslovom Delati utruja. Pavese je zaradi odpora proti fašizmu sredi tridesetih let pristal v kalabrijskem zaporu, takrat pa je začel pisati tudi dnevnik. Z njim nas popelje v razmišljanja o svoji ustvarjalnosti, njeni medsebojni povezanosti in razvidnosti, a tudi med svoja mnenja o delih drugih literatov ter analizo njihove izpovedne moči. Seveda je poezija in literatura samo ena plat njegovega dnevnika, drugo predstavljajo opisi zunanjega dogajanja in posameznih ljudi, pa njegovi zavzeti zapisi o lastnih čustvenih stanjih, od navdušenja ob dosežkih do tragičnih občutij ob nesrečnih ljubeznih. Pavese je dnevnik pisal vse do avgusta 1950, ko so v njegovo pisanje vse bolj pronicale misli o samomoru, ki ga je konec avgusta tudi storil v neki hotelski sobi. Dnevnik, ki odslikava italijansko predvojno in povojno obdobje.

Samo Rugelj, Bukla 120-121

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.