Otroka peščenega planeta

Recenzija Bukla

Tretji del ciklusa Sipina, peščeni planet zaključuje vsebinsko povezanost prvih dveh knjig, tako da ga lahko okličemo tudi kot zaključek trilogije, je pa Herbert do svoje smrti spisal še tri nadaljevanja. Serija je umeščena na puščavski planet Sipino (Dune), ki je edini izvor melanže, »začimbe vseh začimb«, ki med drugim upočasnjuje staranje, omogoča pa tudi preroške vpoglede v prihodnost. Upravlja ga rodbina Atreides, ki je zaradi tega cilj spletkarjenja številnih interesnih skupin; te bi se rade polastile nadzora nad to dragoceno surovino. Čeprav gre na prvi pogled za pustolovsko zgodbo, avtor ustvari izjemno otipljivo politično, versko, družbeno in ekološko okolje, v katerem odpira kompleksna vprašanja, od filozofije do moči oblasti in vojskovanja v imenu (verskega) prepričanja. Ne preseneča torej, da so jo poleg ljubiteljev žanra radi brali predvsem intelektualci, konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila serija že tako popularna, da je opazno povečala prodajo knjig drugih ZF piscev, roman Otroka peščenega planeta pa se je ob izidu leta 1976 vpisal v zgodovino kot prvi trdo vezani znanstvenofantastični »best-seller«. Pripoved se odvija devet let po Mesiji s peščenega planeta, Paulova otroka, dvojčka Leto in Ghanima, se znajdeta v središču vplivov raznih likov, ki gojijo lastno agendo, tudi smrtonosne zarote, a nihče ne ve, da sta podedovala očetov dar preroštva in imata svoje načrte. Medtem pa je Sipina podvržena klimatskim spremembam, zelenje izpodriva suho pokrajino in vpliva na tradicionalne, opredeljujoče navade puščavskih Fremenov … Roman, poln bogate simbolike in kot klobčič prepletenih pripoved­nih niti, ki pa ob svojem jasnem razpletanju odgrinjajo neizmerno moč avtorjeve vizije. Vznemirljiva klasika, ki z leti le še pridobiva ­aktualnost.

Aleš Cimprič, Bukla 159

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.