Puste dežele

Recenzija Bukla

Ko je najstniški Stephen King v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prebral Gospodarja prstanov, si je tudi sam zadal cilj, da spiše svoj fantazijski ep. Vendar se mu je formula za izvirnost (ni hotel kopirati Tolkiena) odmikala, dokler si ni ogledal filmske mojstrovine Dober, grd, hudoben režiserja Sergia Leoneja. Tedaj je vedel, da »hočem napisati roman, v katerem bo sicer zajet tisti Tolkienov nadih iskanja in čarovnije, vendar se bo zgodba odvijala na Leonovem skoraj absurdno veličastnem zahodnjaškem prizorišču«. Povedano dobro udejanji v Pustih deželah, nekakšni mešanici post­apokaliptične prostranosti in eksistencialnega vestrna, zaviti v fantazijsko, pogosto spreminjajočo se stvarnost. Pripoved o Rolandu, revolverašu iz vzporedne, a z našo povezane realnosti, ki išče izmuzljivi Temni stolp (razlogi o tem in še marsičem se nam le počasi razkrivajo), se tokrat pošteno poglobi, tako tematsko kot po obsegu strani, tako da se zdi, da sta bili prejšnji dve knjigi pravzaprav le podlaga za vzpostavitev zgodbe – Revolveraš je predstavil Rolanda, Premik ­trojice pa njegova popotna tovariša Eddieja in Susannah. Druščina tokrat prispe v porušeno mesto Lud, kjer se znajde med dvema vojskujočima si tolpama, pri tem pa morajo prepričati prebrisani – in malo nori – samomorilski vlak Blaine Enotirni, da jih popelje čez s pišem smrti opustošene puste dežele. Ob tem pa Roland, ki je v prejšnji knjigi s časovno-prostorskimi skoki v New Yorku rešil smrti svojega simbolnega sina Jaka (ki je pred tem umrl že dvakrat), ostane ujet v dveh svetovih: paradoks dvojnih spominov ga potiska vedno globlje v blaz­nost … Premeteni, kot na tripu vživeti roman, ki ga je bil sposoben napisati le King na vrhuncu svoje ustvarjalne moči.

Aleš Cimprič, Bukla 158

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.