Karel IV

Recenzija Bukla

Skozi literariziran življenjepis, poln dialogov, notranjih monologov, komentarjev in drugih postopkov, Kožík pred nami zgradi fascinantno vladarsko in politično osebnost, ki je zaznamovala 14. stoletje. Z diplomatskim vladanjem je Karlu IV. (1316–1378) namreč uspelo iz sina luksemburškega grofa Ivana, češkega kralja, postati spoštovani češki in rimsko-nemški kralj ter celo cesar Svetega rimskega cesarstva. Zgodba se začne leta 1333, ko se Karel vrne na Češko, Kožík pa nas v občasnih retrospektivah popelje skozi njegovo odraščanje na dvoru in opozarja na prepreke, s katerimi se je spopadal že v mladih letih, pa tudi na okolje, ki je izoblikovalo njegovo osebnost. Napetosti med njim in očetom, dvema močnima osebnostma z različnimi prioritetami, se skozi knjigo stopnjujejo in večkrat pride do razkola, a Karel se vedno izkaže za preudarnega voditelja, ki zna razmišljati dolgoročno in sklepati kompromise – tudi zato je lahko v Evropi zagotovil mirno obdobje in jo dvignil na višjo kulturno raven. Avtor pa se ne ukvarja samo s politično sfero, ampak tudi z zasebno, dobimo namreč vpogled v vse njegove štiri zakone in njegov odnos s potomci. Prav tako pa nam pokaže velik vpliv opata Pierra Rogerja (kasnejšega papeža Klemna VI.). Vseskozi pa je prisotna njegova močna navezanost na Češko, predvsem na Prago. Kožík, ki kot eden izmed najbolj cenjenih čeških pisateljev zgodovinskih romanov med drugim podpisuje knjige o Cervantesu, Napoleonu in Komenskem, s pričujočim delom razgrne, kako je Karel IV. postavil temelje novega življenja za Češko in kako je postal t. i. »oče domovine.«

Veronika Šoster, Bukla 151

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.