Lanzarote

Založnik o knjigi

Da bi se lažje pretolkel čez novoletni čas, Houellebecqov pripovedovalec zavije v turistično agencijo in se dogovori za turistični aranžma zmerno eksotične nemuslimanske destinacije. Takoj po silvestrski polomiji se tako znajde na Lanzarotu, ki še ne pozna množičnega turizma, njegove glavne atrakcije pa so pusta vulkanska pokrajina, nacionalni park s kaktusovim vrtom, ježa s kamelo, peščene plaže in v 18. stoletju silovito delujoči vulkan. Dolgočasna hotelska ponudba glavnega junaka spodbudi k samostojnemu raziskovanju otoka in tudi svoje turistične skupine: nemških lezbijk – a ne ekskluzivno – Barbare in Pam in luksemburškega policijskega inšpektorja Rudija, ki se, drugače kakor pripovedovalec, ne more prepustiti mičnosti očarljivih deklet. Namesto tega se navduši nad realijanstvom, kar pa se ne izteče brez posledic.
Novela Lanzarote (2000), ki bi jo lahko razumeli tudi kot predhodnico romana Platforma (2001), je eno redkih doslej v slovenščino še neprevedenih Houellebecqovih proznih del. Zgodba je zasnovana kot nekakšen potopis ali dnevnik, v katerem odtujeni, cinični in politično nekorektni pripovedovalec zapisuje tekoče dogodke in svoja opažanja, ki se vrtijo predvsem okoli novodobnega turizma, seksualnosti in mesijanstva. Tistega torej, kar obljublja instant užitek in (vsaj za kratke čas) lepše življenje. Čeprav se s svojim ironičnim pogledom sprehodi le po površini – in površina obvladuje današnji čas, kot bi lahko sklepali – , pa njegova slika ujame nekatere simptomatične točke sodobnega življenja. Pri tem seveda ostaja houellebecqovsko dvoumen in provokativen.