Podnebne spremembe

Recenzija Bukla

Kot v pesniškem prvencu Otroštvo neba, za katerega je bil avtor nominiran za Veronikino nagrado, tudi v prozni zbirki kratkih zgodb nadaljuje s pesniško polnim jezikom. Metaforika, v katero pomaka svoje pero, tudi tu poganja besedno reko, ki se na več mestih tesno dotakne literature (in s tem jasno lastnega ustvarjanja), ki kljub temu da jo lahko odplakne reka ali použije ogenj, ostaja nujna za preživetje. Za pesnika/pisatelja, je to seveda očitno, a tudi za marsikaterega bralca, ki hlasta po lepoti. Prizori iz knjig lahko ostanejo v bralcu, kot da gre za njegov lastni spomin, kajti knjige so žive in brez njih naprej … ne, ne moremo. Če se za konec tega zapisa zapletem še enkrat v pogovor s pesnikom: »Ne, ni bilo preveč knjig, ni še bilo vse povedano, ni se jim (knjigam) še potrebno vračati nazaj k ognju, vodi, k zemlji … Ne.« In tu zapišem še avtorjeve stavke: »Kako bi potem lahko čutil karkoli? Kakšni bodo vsi ti dotiki brez knjig?« in na drugem mestu še: »Tako od blizu so znamenja na koži videti kot črke, poskušava spet brati, ko segava drug k drugemu, ko se topiva.«

Sabina Burkeljca, Bukla 110-111

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.