Toxic

Založnik o knjigi

Dramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic je pred štirimi leti razburkala sceno že s svojima prvima knjižnima izdajama, literarno-vizualno zbirko grotesk Vinjete straholjubca skupaj z Evo Mlinar in literarizirano zbirko Facebook zapisov Na tak dan najbolj trpi mastercard. Tudi tokrat ostaja zvesta hibridnemu, neulovljivemu, svobodnemu načinu izražanja, kar s seboj prinaša dobro mero divje energije, občutek vrtoglavice in vznesenosti ob branju.

Knjiga Toxic je po avtoričinih besedah »avtofikcija, dnevnik, koledar, glitter, tema, roza, kri, veliko resnice, veliko laži, jaz, prava in izmišljena čustva, fantazije, tesnoba, sanje in umor«. Sestavljena je iz prologa in osmih delov, ki vsak zase, predvsem pa skupaj, pokažejo »performiranje osebe Eva Mahkovic«, ki ves čas kot refren ponavlja, da je lahko oseba hkrati toliko različnih stvari. Posamezni deli med drugim prinašajo portrete in avtoportrete, mite, analizo serij, razgradnjo konceptov, in se iztečejo v Vertigo, ki je nekakšen divji seznam, vrtinec, ki nas posrka v samo srčiko dela.

Avtorica Eva Mahkovic ob tem dodaja: »Toxic sem začela z mislijo na roman in ga zaključila kot žanrsko hibridno avtofikcijo, moj najljubši način pisanja, ki je zame predvsem soočanje s sabo. Knjiga obravnava osebno zgodovino, ob njej pa mitologijo, popkulturo, čas, travme, odnose, ki so me naredili. V formi v vsakem novem poskusu pisanja poskušam najti novo optimalno obliko izraza, tako da so si poglavja med seboj precej različna. Čeprav je vsaka avtofikcija fikcija, poskušam biti čim bolj iskrena: že zdavnaj sem se naučila, da je to sicer zelo težko, ampak hkrati zame edina etična pozicija, da mi izraz prinese kakršno koli odrešitev.« Kot na nekem mestu preberemo, »Toxic visi na kopanju po možganih in preteklih jazih«, zato gre za izjemno boleče in surovo pisanje, ki temelji na popolnoma intimni izkušnji, obenem pa zaradi svoje neukročenosti in iztrganosti iz okvirjev lahko naslavlja kogarkoli. TOXIC ne pozna leporečenja, tabujev, avtorica je predvsem do sebe neizprosna – kot o njej zapiše Manca G. Renko v spremni besedi, je »izmojstrila umetnost trpljenja kot svojo najbolj lastno umetniško formo«. Nepozabno in prelomno.