Prepozno, pozneje

Recenzija Bukla

Zbirko kratkih zgodb Prepozno, poz­neje je napisal Marko Golja, pisatelj in radijski novinar. To je njegova druga prozna zbirka. Takoj na začetku naj kot ljubiteljica kratkih zgodb zapišem, da ni vsak pisatelj in ni vsak bralec za pisanje oz. branje te zelo posebne prozne vrste. Kratke zgodbe imaš rad ali pa ne. To je zbirka petnajstih nenavadnih, žanrsko (ena je tudi v slogu litanij) in vsebinsko zelo raznorodnih zgodb – zapisane so z veščim pisateljskim peresom. To je pravzaprav poklon pisanju (in branju), poklon jeziku, s katerim se da na toliko različnih načinov povedati, kar želi biti zajeto v odnos pisatelj-bralec-besedilo. Zgodbe torej poganjajo težavni odnosi, za katere se zdi, da je marsikaj, če ne vse, prepozno, izgubljeno, a vendar ... ni – ne vedno. Z veščimi jezikovnimi prijemi, humorjem, ironijo, nenavadnostjo, z izrednim odnosom do jezika (in eksperimentiranja z njim) avtor zapiše zgodbe, ki jih bodo ljubitelji kratkih zgodb dali – o tem sem prepričana – na prav posebno mesto. Pa še avtorjev citat, zapisan tudi na zavihku knjige pred pričetkom branja knjige: »Prepozno je, da bi pognali korenine. Samo upamo lahko, da bomo razpadli nad straniščno školjko in da bo tisti, ki nas bo našel, nežno potegnil vodo.«

Sabina Burkeljca, Bukla 159

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.