Vsi mi otroci iz Hrupnega

Recenzija Bukla

Švedska pisateljica Astrid Lindgren (1907– 2002) je občasno pisala tudi fantazijske zgodbe, toda svet literature je najbolj obogatila z realističnimi, celo socialno podhranjenimi junaki, takšnimi, ki so imeli posebne človeške sposobnosti ali pa so vsaj trdno verjeli vanje ter o njih prepričali še koga drugega. Najbolj znana je seveda Pika Nogavička, pa tudi Erazem in potepuh ter Ronja, razbojniška hči, po pisateljici pa niso poimenovali le zabaviščnega muzeja v mestnem zalivu Stockholma, temveč tudi najprestižnejšo svetovno nagrado za otroško književnost. V značilno suhem skandinavskem slogu, v majhnih nepompoznih korakih nam tudi otroci iz Hrupnega napletejo poletno zgodbo, stkano iz drobnih dogodiv ščin. Šest otrok iz treh družin zaključi šolsko leto in začnejo se počit nice ter druženje z živalmi: mački, konji, kravami, zajci, sovami, raki in voluharji. Potem deček Oli dobi še psa, deklice si zgradijo hišico za igro, vsi skupaj prespijo na seniku, poletje pa na koncu seveda mine in spet je treba v šolo. Na videz vsakdanje prigode stalno polnijo iskre prijateljstva, vse skupaj pa je naslikano na platnu starih lepih časov, ko je bilo treba v prostem času in v tem, kar sta ponujala vas in narava, pač videti igro in si narediti dan! Izvirna knjiga o deklici Lizi in njenih prijatel jih je dobila več nadaljevanj in postala filmski muzikal.

Žiga Valetič, Bukla 141

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.