Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Bog mi je priča

Makis Citas
Bog mi je priča

Zaradi različnih vzrokov v Buklini spletni knjigarni te knjige ni možno kupiti.
Za več informacij se obrnite na založbo (v kolofonu levo) ali v kako drugo knjigarno.

Založba Beletrina
Zbirka Beletrina
Leto izdaje 2019
ISBN 978-961-284-503-2
Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.
Naslov izvirnika Martys moy o theos
Leto izdaje izvirnika 2013
Prevod Lara Unuk
Spremna beseda Boštjan Videmšek
Urejanje Špela Pavlič

Tehnične lastnosti
trda vezava
21,5 x 14,5 cm
420 g
240 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
grško leposlovje

Povej naprej

Založnik o knjigi

Grčija pred olimpijskimi igrami leta 2004. Hrisovalandis je dober, nedolžen moški srednje visoke postave, ki skrbi, da so njegovi možgani dejavni, in branje kar najbolj prispeva k temu, žal pa se zaradi sladkorne zelo hitro utrudi. Če bi imel diplomo, bi bilo vse drugače. Rad bi imel ženo, staro okrog petintrideset let, spodobno in brez kakšne ekstravagance v oblačenju, da bi se umiril, pozabil na stres. Želi si normalno življenje, ki pa ga kot brezposeln,
depresiven, predsodkov in tabujev poln srednjeletnik zaradi številnih ovir in težav ne more imeti. »Denar je krasna stvar. Čisti užitek. Nikoli se ga ne moreš preobjesti,« ugotavlja. Ampak on ga nima. »Nič hudega, naj bo po božji volji.«

o avtorju

Grški pisatelj Makis Citas (1971) je študiral novinarstvo v Solunu, nato pa delal na radijski postaji. Objavil je zbirko kratkih zgodb Patty od Petrula (1996) in petnajst knjig za otroke, piše tudi drame in pesmi. Bog mi je priča iz leta 2013 je njegov prvi roman. Njegova dela so bila prevedena v številne jezike, mdr. v nemščino, španščino, angleščino, hebrejščino, švedščino, poljščino in finščino. Od leta 1994 živi in dela v Atenah.

Recenzija Bukla

Makis Citas je svoje najuspešnejše delo Bog mi je priča, ki je bilo leta 2014 nagrajeno z nagrado Evropske unije za literaturo, pisal v času, ko je Grčija živela zadnja leta velike iluzije. Pisal je z boleče jasnim, celo analitičnim pogledom v prihodnost. Zato, ker je vedel in videl, kako neodgovorno so njegovi sodržavljani in sodržavljanke padli v past pohlepa, kot mi je povedal med nedavnim pogovorom v Ljubljani, kjer je bil gost letošnje Fabule.
Obdobje olimpijskih iger (2004), ki se je »poklopilo« s senzacionalno zmago grške nogometne reprezentance na evropskem prvenstvu na Portugalskem, je bilo v Grčiji za marsikoga obdobje popolnega manka – mrka – refleksije: evforični in nikoli bolj samozavestni in samozadostni ljudje so končno premagali globoke zgodovinske travme in se, takšno občutje je bilo vseprisotno, povzpeli na vrh sveta.
Evropske in domače banke so razmetavale s krediti. Špekulanti vseh vrst so ignorirali tveganja in (so)ustvarjali družbo, ki je začasno prenehala razmišljati o posledicah, o odgovornem jutri. Javni servis je rasel, plače in pokojnine prav tako. Globoko skorumpirana politična elita, sestavljena iz neoliberalcev iz vrst Nove demokracije in lažnih socialistov iz vrst Pasoka, je vdano – za to je bila bogato nagrajena – služila interesom ekonomske elite, že tedaj, marsikdaj tudi nevede, podizvajalcev velikih mednarodnih korporacij in finančnih institucij. Balon je bil vsak dan večji. Dolgovi, javni in zasebni, so naraščali. Oblasti so prirejale finančna poročila, evropske institucije so jih v tem podpirale. In usmerjale. Grčija je mižala (tudi) s široko odprtimi očmi. A vsakomur, ki premore vsaj malo ekonomskega znanja in ščepec splošne razgledanosti, cepljene z zdravo pametjo, bi moralo biti vnaprej jasno, da se obeta katastrofa epskih razsežnosti: da se obeta velika grška tragedija. Že tedaj je bilo – prepozno.
Citas je čutil, videl, slutil, razmišljal in razumel, da se bo ta iluzija, preplet politične naivnosti, pohlepa in manipulacij mednarodnih finančnih elit in tedanjega grškega političnega vrha, prej ali slej končala. V blatu. S finančnim, političnim in družbenim kolapsom, ki bo iz stranskih ulic zbezal neonaciste iz vrst Zlate zore in z obilno – odločilno – »pomočjo« Evropske unije, Nemčije in njenih oprod (tudi Slovenije) ter globalnih finančnih institucij z Evropsko centralno banko in Mednarodnim denarnim skladom na čelu Grčijo spremenil v državo tretjega sveta.
Citasova Grčija – in Grčija njegovega (anti)junaka Hrisovalandisa – je v isti sapi naivna, radoživa, dvolična, intenzivna, neposredna, pohlepna, skromna, manipulativna, konservativna, tradicionalna, celo kanček »tribalistična«, liberalna, impulzivna, čustvena, kompleksna, čuteča, občut­ljiva, nemarna, vehementna, dvomeča, pogumna, cincajoča, predvidljiva, bipolarna in – divja. To je Grčija, ki je pred kolapsom mislila, da vse počne prav, obenem pa je verjela v – odpustke. Na las podobno misli, da vse počne prav, obenem v srečanju ekonomskega oportunizma z metafiziko, verjame v odpustke Hrisovalandis, glavni lik lucidnega romana, forenzične študije Grčije in vseh njenih (in seveda naših) patologij.
Citas je, to rad poudari tudi sam, napisal samouresničujočo se prerokbo. Bog mi je priča je, (ne)hote, popolna politično-družbena analiza časa in prostora. Ta roman je dokaz, da je literatura, torej fikcija, včasih bolj resnična in nemalokrat predvsem bolj natančna od žanrov in piscev, ki smo zavezani resnici in samo resnici.
Hrisovalandis, metafora grškega poraza, v srednjih letih živi pri starših in z dvema sestrama. Po izgubi dobre službe, ki je bila središče njegovega krhkega sveta in identitete, se mu nikakor ne uspe postaviti na vse bolj mlahave noge. Redi se, izgublja moško samozavest, ujame se v obsesivno-kompulzivne motnje. Ne more, noče oditi od doma. Starše načenja bolezen, sestri ga transparentno izkoriščata. Šibak je in ranljiv. Težko, skoraj nemogoče mu je izustiti besedo NE: ta je etično velikokrat ključna. Njegovo življenje je polno neuslišanih ljubezni. Uteho išče pri ženskah, ki ljubezen prodajajo na ulici. A takšna uteha je kratkotrajna in draga, zato mesto bordelov v njegovem življenju zamenja – cerkev. Izgubljene, zapravljene in utišane ljubezni (in priložnosti kot take) zamenja tudi sovraštvo. Še najbolj do sebi podobnih in do uradno drugačnih. Do ljudi z dna prehranjevalne verige. Do beguncev in migrantov. Do tujcev. Do tistih, ki jih je najlaže obsoditi za vse svoje poraze, za vse poraze – svojih. Hrisovalandis, padli belec padlega srednjega razreda. Hrisovalandis, ki bi, če bi živel na drugi strani Atlantika, predstavljal skupni imenovalec volivcev in volivk Donalda Trumpa. Hrisovalandis, prekomerno rejen možakar, ki ga je po telesu (impotenca) in duši usekala tudi sladkorna bolezen, ki bi, če bi živel v Veliki Britaniji, glasoval za brexit. Hrisovalandis, ki bi (če ni že) na grških volitvah glasoval za Zlato zoro, neonacistične glasnike sovraštva v docela zlaganem imenu ponižanih in razžaljenih. Hrisovalandis, ki bi bil danes kjerkoli žrtev vseprisotnega populizma.

Boštjan Videmšek, Bukla 147

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...