Založba | Zala |
Leto izdaje | 2015 |
ISBN | 978-961-6859-90-5 |
Leto izdaje izvirnika | 2015 |
Prevod | Darko Čuden |
trda vezava
21,5 x 14 cm
400 g
223 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
Založnik o knjigi
Čez kitajsko morje je roman o veličini človeka, tudi najkrhkejšega med nami.
Roman temelji na resnični zgodbi, ki se je začela pred drugo svetovno vojno in seže v današnji čas. Zakonca, ki sta obenem starša dveh majhnih otrok, se odločita, da za svojo družinico in za »umsko zaostale« postavita hišo, dom sredi narave. Ko se v njej naseli družinica, se jim kmalu res pridružijo »bolniki«: samotni vernik Christian Jensen; tihi Matiassen, ki vedno sedi pod drevesom, se ziba na stolu in gleda kdove kaj; stric Josef, eden izmed najbolj vnetih obiskovalcev krajevne knjižnice; nato pa še skupina petih bratov in sester.
Kljub raznolikosti živijo skoraj idilično, kot mirna in ljubeča skupnost, dokler …
Roman, kot ga zmore le Gaute Heivoll, mojstrski pisatelj in velik humanist, roman o veličini ljubezni med družinskimi člani, o izjemni očetovski zavzetosti, o materinski ljubezni – in tisti, mogoče najdragocenejši, do sočloveka. O veličini sočutja in ranljivega srca … In o večnih vprašanjih, kdo je človek in kaj je človeško, kaj zdravo in kaj bolno, kako močan in kako šibek je človek … In kdo vse in kaj vse je vredno neizmerne ljubezni.
Zgodba, h kateri se boste vračali. Z branjem, razmišljanjem, sočutjem in občudovanjem.
Berejo jo že vsepovsod: doma, na Danskem, Nizozemskem, v ZDA … in končno v odličnem prevodu Darka Čudna tudi v Sloveniji.
Recenzija Bukla
Gaute Heivoll, sodobni norveški pisatelj mlajše generacije v prevodu Darka Čudna pred nas razprostre močno zgodbo, podobno kot je to bila že predhodno prevedena Preden zgorim. Predvsem pripovedna moč odlikuje ta odlični roman, v katerem smo gostje v domu, ki nudi zavetje psihičnim bolnikom ter petim umsko zaostalim bratom in sestram, ki so v družini sprejeti z ljubeznijo in človečnostjo. Lik matere je po mojem mnenju najgloblje orisan – pisatelju dobro uspe začrtati tisto tanko mejo, po kateri vsi hodimo kdaj pa kdaj, nekateri večkrat, drugi malo manj pogosto, a zagotovo vsi – to je meja bolečine, ki vodi v norost. Kako torej obsojati kogar koli, ki ne zmore? Izjemna toplina odlikuje ta roman, zato se bomo v to posebno zgodbo s severa še vračali. Da nam bo topleje, s tem pa tudi drugim ob nas.
Sabina Burkeljca, Bukla 115
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.