trda vezava
20,5 x 13,5 cm
370 g
230 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Vojne na Balkanu so minile, a ostale so zgodbe, ki jih ni še nihče zapisal, ostali so obrazi, ki smo jih pozabili, prah, v katerega so se povrnili ljudje, katerih imena so pozabljena. Glavni junak romana, prežet z občutki krivde, ker med člani njegove rodbine ni bilo dovolj posluha za sorodnike z vojnega področja, si želi prav to: povrniti obraze in zgodbe, pa čeprav za ceno nenavadnega potovanja po Srbiji in Bosni v času rekordnih poplav. Med potjo prihajajo iz daljav v misli pripovedovalca prijatelji in sorodniki, ki s svojimi zgodbami tkejo tapiserijo melanholične povojne krajine. Kot vsak dober roman tudi Kruh, prah govori o ljubezni in smrti. Ko se že zdi, da bo hladen prah pozabe zasul vse glavne junake, se izkaže, da morda še vedno obstaja odrešitev: spomin in toplina, ki je kot košček kruha, ki ga ponudiš bližnjemu.
Potovanje je osrednja metafora. To ni nepomembno popotništvo po geografskih koordinatah sveta, ampak veliko bolj zaznamujoča pot po prostorjih človekovega bivanja. Z njo sporoča, kako smo pravzaprav vsi iztrgani iz svojega bistva, iz tega, kar bi in kjer bi hoteli biti. Vsi smo nenehno na poti, smo neutrudni iskalci tistega varnega zatočišča, ki bi ga zmogli poimenovati naš dom.
Ignacija J. Fridl, iz spremne besede
Recenzija Bukla
Glavni protagonist tega izredno pretanjeno zgrajenega romana se odloči, da bo presekal družinsko »usodo«, zaradi katere se v njem vse bolj razrašča nemir: njegova družina med vojno na Balkanu ni pomagala sorodnikom z vojnega območja, zato protagonista še dandanes razjeda strašanska krivda. Odloči se, da bo Rozalijo in Franca, par, ki jima je družina obrnila hrbet, obiskal v Bosni, a pot do njiju je dolga in naporna. Predvsem, seveda, v psihičnem smislu, kar avtor izvrstno poudari z opisi monotone in dolgotrajne vožnje na vlaku, ki protagonista nemirno prenaša po različnih (notranjih) svetovih. Preteklost se meša s sedanjostjo, in prah pozabe, za katerega so vsi upali, da so ga že zdavnaj odpihnili iz svojih življenj, vedno intenzivneje seda na junakovo dušo in mu ne pusti dihati. Vmes, kot drobni prebliski, ga med drvenjem vlaka v svet, ki vendarle ponuja nove zaključke in upanje, vsake toliko pogrejejo obrazi iz preteklosti, topli in nežni kot kruh … Občuteno branje, ki navdušuje s svojo zasnovo in seveda predvsem z globino.
Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 145
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
