trda vezava
19,5 x 14,5 cm
270 g
158 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Roman Ljubljanske ulice ni le zgodba o mladosti v Ljubljani in ljudi, s katerimi se je pripovedovalec pobližje ali kako drugače srečal. Gre tudi za odpiranje registrov, ki jih v Hudolinovih romanih doslej nismo bili vajeni. Avtor namreč v romanu spretno preliva čas otroštva, čas odraslega in v zadnjem delu čas zrelega človeka. Pri opisovanju otroštva pripovedovalec ne govori le o sebi, pač pa bralcu odstre tudi odnos s svojima staršema ter tudi odnos med njima samima. Tako lahko bralec kaj hitro začuti, da bere refleksijo zrelega človeka, ki se ozira nazaj v svoje otroštvo in mladost. Skozi to pripovedno optiko in skozi dva dogajalna prostora (avtor iz Istre pride v Ljubljano) lahko roman umestimo tudi v zgodbe o prišlekih. Protagonist je prišlek v Ljubljano, kjer lep čas menjuje bivališča kot bi se ne zmogel ali pa znal spoprijeti z dejstvom, da je prišlek in da mora svoje mlado življenje v novem okolju na novo vzpostaviti.
Recenzija Bukla
Jurij Hudolin je literarno sceno sicer najprej zavzel kot eden izmed najbolj prepoznavnih pesniških glasov, potem pa se je podal še v prozo in zdaj že več kot desetletje redno objavlja tudi romane. Njegov najnovejši, Ljubljanske ulice, že z naslovom napoveduje sprehod po prestolnici, kar tudi izpolni. Protagonist romana se iz Pulja vrne v rodni kraj in se poskuša na novo ustaliti, a v kratkem času zamenja kar nekaj začasnih bivališč. V obdobju dvajsetih let se skupaj z njim selimo z Nahtigalove na Gradaško, od tam na Velebitsko, kasneje na Lepi pot, pa Križevniško, Resljevo in še kam. Kot se za pravega boema spodobi, je ena izmed vmesnih epizod brez določenega bivališča tavajoča, dokler na koncu ne pristane na Vožarski poti. Meja med protagonistom in avtorjem je nalašč močno zabrisana – med drugim se pojavljajo resnične osebe, čeprav nekatere med njimi samo z začetnicami –, zaradi pogostih menjav bivališč pa se pred nami izriše bogata veduta Ljubljane. Protagonist pa ne opisuje samo različnih lokacij, povezuje jih tudi z odnosi, osebami, dogodki in življenjskimi prelomnicami, s čimer razgrinja osebno mitologijo. Razmisleke o literaturi, branju, pomenu lastne knjižnice in pisateljskem življenju nasploh spremlja sočen jezik, na prvi pogled grob lik pa s samokritičnostjo in samorefleksijo nenehno raste in lasten napredek tudi komentira, s čimer se ustvari občutek intime in bližine. Sprehod po ulicah se tako neizbežno prelevi v sprehod po etapah lastnega življenja.
Veronika Šoster, Bukla 151
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.