Ljudje na burji

Recenzija Bukla

Roman Ljudje na burji pripoveduje zgodbo o starcu Ivu, ki nekega dne ob cesti opazi tablo s trojezičnim napisom, vendar med jeziki manjka slovenščina. Skozi bitko za dodani napis v slovenščini spoznavamo starčevo zgodbo, vse od otroštva, srečanja njegove ljubezni in odraslega življenja do starosti, v kateri se je znašel zdaj. Povsod ga spremlja glas Julke, njegove žene, ki je umrla že pred nekaj leti, a se nam zdi bolj navzoča kot marsikateri drug lik v pripovedi. Milan Petek Levokov, eden najbolj vsestranskih slovenskih pisateljev, piše tako za otroke kot za odrasle in tako prozo kot poezijo, nas skozi pripoved pelje na svoj značilen način: s preprostim jezikom, ki pa vseeno deluje bolj poetično kot marsikatera poezija. Roman, ki govori o starosti, prav taki, kot je, brez olepšav, in čeprav da zgodbi to nekako melanholičen priokus, skozi njo vseeno začutimo lepoto življenja.

Neža Poznič, Bukla 112-113

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.