Mrtve duše

Recenzija Bukla

Roman, ki mu aktualnost z leti zgolj narašča, ruska klasika, ki je prvič izšla že leta 1842 kot eno ključnih del Nikolaja Vasiljeviča Gogolja (1809–1852, poleg tega pri nas znanem še vsaj po Plašču, Revizorju, Dnevniku blazneža in Tarasu Bulbi), tematizira prisvajanje mrtvecev za lasten (kapitalistični) interes, kar presenetljivo sovpada s sedanjim stanjem zombijevskega postkapitalizma, ki skuša profitirati tudi iz mrtvecev. Glavni lik romana je namreč Pavel Ivanovič Čičikov, ki se s svojimi služabniki pripelje v mesto N. S spretnim izdajanjem za veleposest­nika si hitro pridobi pozornost mestnih veljakov, vsak od njih se spopada s svojo duševno specifiko, od zasanjanosti do kvartopirstva in od sumničavosti do skoposti, ter od njih za majhen denar odkupi imena že umrlih kmetov, s čimer se odloči pridobiti visoka denarna posojila ter na hitro obogateti. Zgodba počasi začenja dobivati neslutene razsežnosti, nekateri začenjajo vonjati goljufijo in Čičikov se znajde v svojevrstnem precepu. Enega prvih velikih ruskih romanov je v slovenščino že leta 1887 prvič prevedel Leopold Gorenjec, kasneje ga je v slovenščino prelil tudi Josip Vidmar, z Dragom Bajtom pa Slovenci dobivamo nov in sodoben prevod.

Samo Rugelj, Bukla 146

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.