Na prostem

Recenzija Bukla

Carrasco (1972) španski pisatelj, je že s svojim romanesknim prvencem Na prostem iz leta 2013 dodobra zaznamoval špansko literarno prizorišče, ob tem pa pobral tudi kar nekaj nagrad, saj naj bi po mnenju (španskih) kritikov pravzaprav skoraj revolucioniral njihov t. i. ruralni žanr. Carrasco pa je vplive domače tradicije dokaj kategorično zavrnil in povedal, da se je pri pisanju naslanjal predvsem na severnoameriške avtorje, kot so Raymond Carver, John Updike in seveda tudi Cormac McCarthy, ki je imel pri njegovem načinu pripovedovanja in osnovni strukturi gotovo še prav poseben vpliv. Na prostem ima zelo preprosto zgodbo – gre za pripoved o fantu, ki je zbežal od doma, potem pa srečal pastirja, ki ga je sprejel pod svoje okrilje, saj sta se skupaj odpravil na pot čez neopredeljeno pokrajino, po kateri bežita pred sodnim slugo – bere pa se kot svojstvena verzija McCarthyjeve (post)apokaliptične vizije Amerike v njegovem romanu Cesta, v katerem se po uničeni pokrajini sprehajata oče in sin. Carrasco je pri svojem pisanju še manj konkreten, saj lahko samo slutimo, kdaj se dogaja roman, ob tem pa avtor ne uporablja ne krajevnih ne osebnih imen, vendar pa pri opisih pohoda skozi naravo jezikovno briljira, kar branje tega besedila pretvarja tudi v posebno estetsko izkušnjo. Katarzično delo, ki ga je Carrasco nadgradil z romanom Zemlja, po kateri stopamo, za katerega je že kmalu po izidu dobil nagrado Evropske unije za književnost 2016.

Samo Rugelj, Bukla 126

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.