Odlašanje. Parezija

Recenzija Bukla

Andrej Nikolaidis (1974) je eden ključnih piscev – in družbenokritičnih glasov – s področja nekdanje skupne države. Ne le v regiji, ampak globalno, kjer ga je po moči izpovednosti, lucid­nosti in sposobnosti interpretacije časa in prostora mogoče postaviti ob bok izjemni, a vendarle malenkost starejši generaciji piscev – Faruku Šehiću, Aleksandru Hemonu, Milenku Jergoviću, Ahmedu Buriću, Anteju Tomiću, Robertu Perišiću, Borisu Dežeuloviću … Nikolaidisov novi roman Odlašanje. Parezija poteka na dveh – nikakor ločenih – pripovednih ravneh. Prva, v kateri avtor za potrebe svojega novega romana raziskuje nenavadno izginotje duhovnika globoko na črnogorskem podeželju, je fikcijska; celo z nastavki magičnega ­realizma. Druga je neposredno osebnoizpovedna, skoraj poročevalska in priča o resničnih napadih na avtorja, ki je s svojimi etičnimi stališči in konsistentnem boju proti balkanskim nacionalizmom in nasilnemu političnemu primitivizmu razburil lokalne in regionalne nosilce moči. Ta del knjige je v svoji resničnosti veliko bolj srhljiv kot kakršna koli fikcija: gre za izjemno družbenopolitično analizo, ki absolutno presega meje nekdanje Jugoslavije. Parezija – prosto po Foucaultu in še bolj prosto po Nikolaidisu – je neprizanesljivo pisanje in razmišljanje o resnici ne glede na posledice za avtorja. Je »resica, vržena v obraz«. V primeru avtorja, ki ga je slovenska publika že dobro spoznala, to nikakor ni le stvar teorije. Njegove parezija je dobesedna in kot taka lahko domuje zgolj izven območja udobja. Izjemno pomembno branje!

Boštjan Videmšek, Bukla 160

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.