Švindler, špijonka in človek z bombo

Recenzija Bukla

Capusa (1961), sina Francoza in Švicarke, ki živi v Švici in piše v nemščini, smo v slovenščini že spoznali po izvrstnem zgodovinskem ljubezenskem romanu Léon in Louise (2011, sl. prevod 2014), pri katerem si je avtor za osnovo vzel resnično zgodbo svojega starega očeta. Podobno Capus iz resničnosti črpa tudi v svojem najnovejšem delu iz leta 2013, kjer v izbrušenem pripovednem stilu, bogatem z zgodovinskimi podrobnostmi (in v mojstrskem prevodu Mojce Kranjc), pred nami razprostre tri resnične življenjske zgodbe kar se da različnih resničnih osebnosti in jih točkovno povezuje zgolj v možnosti njihovih hipotetičnih srečanj. Prvi lik je Felix Bloch, izjemni naravoslovni um, ki se izneveri želji svojega očeta ter se odloči za fiziko. To ga desetletja kasneje, ko se ob protijudovskem vzdušju umakne v Ameriko, pripelje v bližino snovalcev atomske bombe, v družbo atomskega fizika in nobelovca Roberta Oppenheimerja (ki ga Bloch pozneje v tisočih straneh svojih dnevnikov niti ne omeni). Druga je Laura d\\'Oriano, hči kabarejske pevke, ki si že kot mladenka priseže, da si do kariere ne bo pomagala z podvezicami in dekoltejem, potem pa to obljubo večkrat prelomi, vse dokler ne postane vohunka v drugi svetovni vojni. Zaradi tega jo kot edino žensko v Kraljevini Italiji obsodijo na smrt. Tretji pa je Emile Gilliéron, sin znamenitega slikarskega poustvarjalca, ki je skupaj z arheologom Schliemannom in lastno domišljijo praktično ustvaril današnjo podobo minojske Krete in drugih arheoloških najdišč, Gilliéron mlajši pa v okviru možnosti nadaljuje očetovo delo. Na videz premočrtno izpisane življenjske zgodbe v tem unikatno napisanem romanu pod črto združuje ideja nepredvidljivosti življenja v takratnem času, ki mu je tako ali drugače začel tempo narekovati nacizem.

Samo Rugelj, Bukla 110-111

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.