Neroda

Založnik o knjigi

Roman Neroda se, čeprav je povsem avtonomno leposlovno delo, naslanja na pričevanja v medijsko razvpitem procesu Marine Sabatier. V njem sta bila starša trpinčene deklice leta 2012 obsojena na tridesetletno zaporno kazen. Sojenje je razgalilo številne hibe v delovanju in povezanosti pristojnih institucij, zlasti služb socialnega varstva in državnega tožilstva, pa tudi temeljno nemoč družbe pri razkrivanju specifičnih zlorab. Zastavilo je torej nekatera vprašanja, s kakršnimi se že nekaj časa ukvarjamo tudi pri nas.
Pisatelj zlorabljeno deklico, ki v romanu dobi ime Diana, postavi v fokus, čeprav ji ne da glasu – o njej vse izvemo le iz »druge roke«. Sledimo pričevanjem različnih oseb, s katerimi je bila v stikih, sprva predvsem bližnjih (stara mama, teta, brat), zatem pa se vrsti vse več izjav pedagoškega, medicinskega in drugega strokovnega osebja. Zgodba se tako razvija od pogleda »od znotraj«, ki spremlja življenje Diane in njenih staršev v družinskem kontekstu, k pogledu »od zunaj« ter od zgolj slutenj o nasilju med štirimi stenami preko vse oprijemljivejših dejstev do tragičnega konca.
Zaradi izvirnega pripovednega načina zgodba učinkuje kot sodni dosje, v katerem so zbrana pričevanja, po katerih brska bralec-preiskovalec, ki se mu po koščkih razkrivajo vse hujše razsežnosti »primera«. Dosje govori ne le o posamičnih videnjih dogodkov, ampak tudi o usodnem spletu okoliščin, ki je pripomogel k njihovemu poteku. Čeprav so vse »priče« slutile resnico in čeprav so deklici želele pomagati, pa kot po ključu svojstvene hamartije v duhu grške tragedije nič ne prinese razrešitve. Kljub dobrim namenom ostaja Diana v svoji stiski povsem izolirana in prepuščena sama sebi, kar pisatelj mimo vsakršne patetike in senzacionalizma pretresljivo poustvari tudi na ravni pripovedne forme.

Delo je izšlo s podporo Programov pomoči pri izdaji knjig, ki jih izvaja Francoski inštitut.