Ozka vrata
André GideZaložba | Beletrina |
Zbirka | Klasična Beletrina |
Leto izdaje | 2020 |
ISBN | 978-961-284-875-0 |
Naslov izvirnika | La porte étroite |
Leto izdaje izvirnika | 1909 |
Prevod | Božo Vodušek |
Spremna beseda | Tone Smolej |
trda vezava
21 x 16,5 cm
310 g
143 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje
leposlovje > leposlovni roman
francosko leposlovje
Založnik o knjigi
Jerôme Palissier, občutljiv deček, odrašča v Parizu, poletja pa preživlja v hiši svojega strica na podeželju v Normandiji, kjer živi tudi njegova sestrična Alissa. Močno se zaljubita, odnos pa prevzame teža njunega čustvovanja. V odzivu na materino nezvestobo in pod religioznim vplivom Alissa postopoma postane prepričana, da Jerômova ljubezen do nje ogroža njegovo dušo. Da bi ga odrešila čustev, se odloči zatreti vso svojo lepoto – tako umsko kot telesno. Nemogoči odnos zaljubljencev in težavnost odraščanja ter estetizem, prignan do skrajnosti, v romanu najprej upoveduje Jerôme, proti koncu pa se zdi, da večino dogodkov podrobno opisuje Alissa, tako da se perspektivi združita oziroma ves čas prehajata druga v drugo. Romanu pripisujejo avtobiografskost, saj je bil Gide izjemen opazovalec svoje duševnosti.
Recenzije
»Po čistosti linij in svoji dramatični napetosti spada med najlepše in najpretresljivejše, kar je Gide kdaj ustvaril. A tudi v francoski in svetovni literaturi sploh ni dela, kjer bi bil čist, netelesen, skoraj nerazumljiv odnos, kakršen je med Jerômom in Alisso, podan tako resnično in prepričljivo, a obenem v vsej svoji tragičnosti, kakor je v tej knjigi.«
-(Božo Vodušek).
O avtorju
André Gide (1869–1951), eden najbolj cenjenih pisateljev in kritikov svoje dobe, pisatelj skoraj otipljive simbolike, sodobnik Ivana Cankarja, pri čemer je za Gida značilna še močnejša povezava med umetniškim izrazom in osebnim življenjem. Odraščal je v protestantski družini in bil deležen stroge puritanske vzgoje, posledično pa je dobro poznal Sveto pismo, kar se odraža tudi v njegovih delih. Obiskoval je Mallarméjev literarni krožek »torkovcev«, kjer se je srečeval s tedanjimi velikani – Valéryjem, Rilkejem, Claudelom. Svojevrsten osebni prelom je doživel leta 1893, ko je potoval v sever - no Afriko, kjer je srečal Oscarja Wilda in odkril svojo homoseksualnost. Bil je tudi urednik pri ugledni založbi Gallimard, iz njegove uredniške kariere je znano, da je zavrnil Proustov rokopis Iskanje izgubljenega časa.