trda vezava
21,5 x 14,5 cm
800 g
821 strani
Tip knjige
dokumentarna literatura
Kategorije
leposlovje
leposlovje > dnevniški roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Knjiga Pet fragmentov je prvič izšla pred štiridesetimi leti in pomeni pomemben mejnik Kovačičevega ustvarjanja. Z njo je namreč uresničil napoved, ki jo je leta 1974 zapisal v besedilu Delavnica, in sicer »pripovedovanje samemu sebi, ne drugim«. Fragmentoma iz leta 1981 – v knjigi Pet fragmentov sta fragmenta dva, tretji je bila knjiga Basel: tretji fragment leta 1989 – je sledil obsežen opus romansiranih delov avtobiografije, s katerimi je avtor dosegel vrh svojega pisanja in odločilno zaznamoval slovensko književnost.
Modernistična proza fragmentov je pisana v tretji osebi, pri čemer se avtor v prvem fragmentu posveča predvsem vsakdanjemu življenju, v drugem pa erotičnim doživetjem. Zapisi v fragmentih so po eni strani nadvse intimni in čutni, po drugi pa gre za izrazito predmetnost, za nizanje raznih detajlov in podrobnosti, ta dvojnost pa predstavlja enega ključnih Kovačičevih literarnih prijemov.
Recenzija Bukla
Knjiga Pet fragmentov je prvič izšla pred štiridesetimi leti pri Cankarjevi založbi in je pomenila nekakšen prelom z dotedanjim literarnim ustvarjanjem Lojzeta Kovačiča (1928–2004). Z njo je ta eminentni slovenski pisatelj namreč začel uresničevati napoved, ki jo je nekaj let poprej zapisal v enem svojih besedil, in sicer, da bo začel s pripovedovanjem sebi, ne drugim. Ta preobrat je v naslednjem obdobju prinesel obsežen opus avtobiografskih romanov, od katerih jih je kar nekaj, denimo Otroške stvari in Zrele reči, že izvirno izšlo pri Beletrini (takrat še Študentski založbi). Kasneje je Beletrina poskrbela za ponovni izid nekaterih ključnih Kovačičevih del, denimo Kristalni čas (srebrni kresnik) in dvodelni Prišleki. Zdaj je ponovno zunaj tudi Pet fragmentov (v njej sta v resnici dva fragmenta). Gre za gosto avtobiografsko pisanje, Kovačič v prvem fragmentu popisuje predvsem svoje življenje od ranega vstajanja naprej (poleti je vstajal ob treh zjutraj, da je imel popoln mir za pisanje), pa vse do sobe, kjer je spal, in svojega bivališča, jutranje rutine, Ljubljane ter njenih arhitekturnih in družbenih značilnosti, v drugem pa je težišče na njegovih erotičnih doživetjih ter osebah, s katerimi je bil v takšnem ali drugačnem razmerju. Zavezanost pisanju o samem sebi je s Kovačičem gotovo dosegla vrh v slovenski književnosti, zdajšnji globalni trend avtofikcije, ki smo mu z domačimi deli in prevodi priča tudi pri nas, pa kaže, kako pred svojim časom je bil Kovačič v svojem zrelem literarnem ustvarjanju.
Samo Rugelj, Bukla 162
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
