Akatrian

Recenzija Bukla

Marotove pesmi so takšne kot življenje sámo: igrive in lahkotne, prepredene z vonjem poletnega vetriča in ovite v dih jemajočo lepoto sončnega zahoda, so pa tudi trpke in včasih prebodene z bolečino ali žalostjo. Ustvarjalec te pesniške zbirke jih je zasnoval v različnih obdobjih in čustvenih stanjih. Nekatere med njimi zvenijo morda zelo preprosto, a če dopustiš, da se te dotaknejo in jih posrkaš z vso bitjo, lahko spoznaš njihovo globino. In v tem je tudi čar Marotovega ustvarjanja: zdi se, da se je umetnik s to zbirko razodel do popolnosti, postregel nam je z vso paleto čustev, nas popeljal v višave ljubezenske evforije, pa tudi na dno najbolj bolečih občutkov. In prav zato njegove stvaritve bralca ne pustijo hladnega! Kako bi ga tudi, ko pa pesnik v svoji zbirki spretno prepleta osebnoizpovedne, večinoma ljubezenske pesmi tudi s pesniškim dojemanjem lepot širšega sveta kot tudi svoje najbližje okolice, vse skupaj pa zaokroži s pisanimi mislimi o vseh odtenkih življenja. Pesniško zbirko, podprto s prelepimi fotografijami, ki zaokrožijo doživljanje poezije, prevevata sili hrepenenja in upanja, ki, kot se zdi, sta njegovi življenjski gonili. Ali, kot zapiše pesnik na koncu ene od svojih stvaritev: Se kdaj povrneš spet, / tako lepa in vabljiva, / si res izgubljena za najin svet, / vsaj upanje ohraniva.

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 146

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.