trda vezava
20 x 13 cm
350 g
80 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Šarotarjev Nikomah se giblje med poezijo in prozo, pospremljen z njegovimi avtorskimi fotografijami pa se približuje nevidnemu in neubesedljivemu.
»Vse ima svoj logos, jezik odmeva v jeziku, samo tišina je brez prevoda.«
Boris A. Novak je o Šarotarjevih pesmih v prozi povedal:
»Enkratna knjiga, literarna mojstrovina sui generis. Redkokdaj sem bral jezik, ki bi bil tako odmerjen in miren in bi vzpostavljal tako distanco opazovanja in pripovedovanja, obenem pa bi bil tako pomensko večplasten in čustveno do skrajnosti nabit z energijo in bolečino. Osupljivo je mešanje časov, celo celih zgodovinskih obdobij, vse to pa z minucioznimi opisi čutno nazornih detajlov. Od nastanka kozmosa prek milijard zvezd do zadnje kapljice vode, ki blodi svetlobna leta daleč, od Sokrata, Platona, Aristotela in naslovnega Nikomaha do današnjega časa turizma, beguncev in vojn, konzumacije in razpadanja sveta, vsa lepota in vsa groza!
Vso to bolečino zgodovine zmore nositi in vso to svetlobo čudežev bivanja zmore izraziti le velika in čista duša. Nomen omen: Dušan.«
Recenzija Bukla
Težko je žanrsko umestiti najnovejšo Šarotarjevo delo Nikomah poroča, saj se giblje med vizualnim esejističnim potopisom v času in pesmih v prozi, v njem pa pesnik in pisatelj Dušan Šarotar (1968) s svojim natančno odmerjenim jezikom gradi svojo pripoved v tridesetih, z rimskimi številkami označenih poglavjih. Kratka po obsegu, vendar zgoščena po vsebini, nas avtor seznani s starodavnim Nikomahom v sodobni preobleki, novodobnim premišljevalcem in opazovalcem, ki skuša ujeti tok večnosti, a se odziva tudi na povabila, ki mu obljubljajo nesmrtnost v tujem jeziku in pobeg pozabi. Šarotar poetsko navdahnjene bralce fascinira s svojimi opažanji in umetelnimi stavki, iz katerih sta razvidna tako njegova pozornost do aktualnega detajla kot tudi smisel za interpretacijo zgodovine. Tule je primer: »Duha vojaštva, smrti, se ne da sprati, nevidni madež obvisi nekje v rosni travi, kot prstni odtis na spodnji strani pisalne mize, škripanje parketa, rožni vonj okrasnega venčka: potem ogleduje si ravnino, grmovnice in stare bore, ko s široke terase z razgledom na jutranje jezero motri z notranjim očesom ladje, športne jadrnice in veslače, ki v tihem miru plujejo, saj smrt zanje je daleč.« Nikomah poroča.
Samo Rugelj, Bukla 178
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
Sorodne knjige
-
Torzo / Torso / Torso pesmi / Gedichte / poems: Lidija Golc; kipi / Skulpturen / sculptures: Franc Solina 12,00 € Dodaj v košarico
