Ljubezenski triptih

Recenzija Bukla

Novinarka, urednica in književnica, predvsem pesnica Neža Maurer je začela pisati pri tridesetih letih, na začetku, kot je nekoč dejala, bolj iz stiske, ker ni imela denarja, kot pa iz želje. Toda pesmi so postale – in ostale rešitev za njena silovita osebna čustva. O tem priča obsežna bibliografija in dokazuje tudi zbirka Ljubezenski triptih, v kateri se pesnica v sklepnih verzih sicer poslavlja – Odhajam. Moj vlak bo zdaj zdaj odpeljal. /…/ Ne bom se vrnila – , vendar si je težko predstavljati, da s tem misli resno. Da je konec že blizu, čeprav tudi začenja z venečo vrtnico, ki ji bijejo zadnje minute, in si govori, da je v smrti morda odrešitev. Kajti v treh ciklih pesmi te zbirke so kot svetli prebliski nanizani tudi verzi, ki jih prevevajo želje in sanje o ljubezni in strasti, hrepenenje, ki ima življenje v svoji sladki oblasti. Vitalnost si podaja roko z resignacijo, občudovanje lepote cvetov zna biti glasnejše celo od smrti, ki se oglasi v bližini. Ne nazadnje pesnica tudi pravi: Že misel, da bi odšla, je zločin. Cvet čaka sonce. Čakam. Jedro njene biti pa še kar ostaja ljubezen.

Iztok Ilich, Bukla 99

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.