Mnogoboj mitologij

Recenzija Bukla

V resnici je bil moj prvi občutek ob branju novega pesnikovega dela, da sem soočen z nekakšnim paradoksom. Po eni strani z vsakim komentarjem streljaš mimo, po drugi pa je prav vsak komentar dovoljen. Dokaz slednjega je lahko odlična spremna beseda Vida Beštra, dokaz prvega pa uničevanje mitologije jezika/poezije v začetnih taktih zbirke. Pravzaprav niti ne vem, kako lahko o knjigi kaj napišem, ne da pristanem na to, kar sama sesuva. In seveda: kako lahko sama sesuva z mesta, na katerem na neki način sama stoji? Na to je najbolje odgovoriti skrajno materialistično: očitno lahko, ker je. Z malo pomiritve bi bilo morda bolje trditi, da se zbirka zavzema za lastno detronizacijo, da bi se končno enkrat vključila v »red stvari«, namesto da plava tam nekje z mističarkami (več: de Beauvoir). Seveda vse to zveni kot nekakšno šarjenje po lastnem statusu, kar pa je prav mogoče tudi osnovna poanta: da subjekt razlaga samega sebe s svojimi sredstvi in na svoj način. Seveda pa to ni vse, kar je mogoče o pričujočem delu povedati. Ali pa tudi.

Aljaž Krivec, Bukla 150

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.