Pot do neba

Recenzija Bukla

Srečko Čož iz vodnjaka ljubezenskih pesmi, ki so bile sprva namenjene eni sami osebi, velikodušno nataka ljubezenski nektar še bralcu. Njegove pesmi so zdaj plameneče žgoče, zdaj nežne, zdaj otožne, zdaj igrive. Pesnik je samosvoj in iskriv, prepričan romantik, ki se čuti najbliže sebi, kadar izstopi iz vsakdanjega sveta in se zazre visoko v večerno obarvano nebo, pobliže v srce sočloveka, globlje v lastna občutja. Tam išče resnico. Bralca povabi s seboj na pot do neba, podarja mu iskrene trenutke ljubezni, ki so lahko tudi le odkritosrčen pogled čez skodelico kave, topel objem pred začasnim slovesom ali pa iz globin duše iztrgan krik, da potrebuje nekoga, ki mu bo blizu v času, ko življenje zagrinja zastor.

Maja Črepinšek, Bukla 151

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.