Sveti Coprijan

Recenzija Bukla

Gašper Križnik ni bil učitelj ali duhovnik, sploh ne izobražen mož, temveč čevljar in trgovec, ki pa se je zavedal vrednosti pripovednega izročila v Zgornji Savinjski in Tuhinjski dolini, v okolici Motnika, kjer je živel. Zbiral ga je vse življenje, objaviti pa mu je uspelo le nekaj malega. Na srečo pa je rokopisno gradivo, ki ga je več let pošiljal Karlu Štreklju in se je ohranilo v njegovi zapuščini, naposled le dočakalo knjižno objavo. Uredniško, z izčrpnimi pojasnili in komentarji – slovar narečnih izrazov je prispevala Kristina Jamšek – sta ga za tisk pripravili Breda Podkrižnik Vukmir in Monika Kropej Telban, ki je Gašperja Križnika označila za folklorista samouka. Poudarila je, da je največja vrednost pripovednega, pesemskega in domoznanskega izročila, ki ga je zbral v drugi polovici 19. stoletja, v njegovi pristnosti, saj ga je zapisoval dobesedno iz ust preprostih ljudi, neizumetničeno in avtentično, kot jih je slišal pripovedovati. Gradivo, ki pomeni po številu le polovico Križnikove zapuščine, sestavlja 181 pripovedi, daljših in krajših pravljic in povedk, ki jih v zadnjem delu zaokrožajo krajše zbadljivke, šege in navade ter zapisi o praznikih in vraževerju, čisto na koncu pa je dodanih še nekaj pregovorov in ugank. Spremljajo jih črno-bele ilustracije in vinjete Miha Hančiča.

Iztok Ilich, Bukla 156

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.