| Založba | Goga |
| Zbirka | Goga |
| Leto izdaje | 2020 |
| ISBN | 978-961-277-259-8 |
| Naslov izvirnika | Manuel dʹexil |
| Leto izdaje izvirnika | 2016 |
| Prevod | Ana Barič Moder |
trda vezava
20,5 x 13,5 cm
300 g
165 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje
leposlovje > leposlovni roman
Založnik o knjigi
Pisatelj, begunec iz vojne Bosne, z majhnim kovčkom v roki, se počuti povsem neprimernega za koračenje po lepi Franciji: za nohti je črno, obleke so razcapane, celo stanovanja imajo prenizke strope za njegovo veliko telo. Pesmi in romane piše v jeziku, ki ga nihče ne razume. Srečuje nenavadne like z roba družbe, ki mu dajejo praktične napotke za življenje klateža. Včasih srečno, večinoma pa nesrečno se zaljublja. Njegov pogled je začudeno razprt, z iskrami črnega humorja.
V zgodbi glavnega junaka prepoznamo preteklost avtorja knjige, za katerega lahko rečemo, da je danes v novi domovini več kot uspešen. Velibor Čolić je avtor štirinajstih romanov, od leta 2008 piše in objavlja v francoščini. Je prejemnik več literarnih nagrad, Francoska akademija mu je leta 2014 podelila nagrado za posebne zasluge na področju francoskega jezika in književnosti. Njegove knjige so prevedene v vse glavne evropske jezike, leta 2017 je pri Založbi Goga izšel njegov roman Sarajevski omnibus, ki je bil pri bralcih izjemno dobro sprejet.
Recenzija Bukla
Pisatelju kot beguncu iz v vojni razklane Bosne življenje izgnanca ni tuje. Njegovo zgodbo lahko prepoznamo v zgodbi glavnega junaka, ki z nami deli svoje izkušnje in nasvete, ki jih je prejel od preostalih odpadnikov, s katerimi je v svoji novi državi, Franciji, živel na robu družbe. V njegovi pripovedi ni nobene patetike in objokovanja nesrečne usode, nasprotno, polna je črnega humorja in (samo)ironije. Osemindvajsetletni izobraženec prispe iz Sarajeva praktično brez imetja, in kar je najhuje, kot pisatelj je v novi domovini ostal tudi brez jezika, v katerem bi lahko ustvarjal in deloval. Pesmi in romani, ki jih piše v maternem jeziku, so tu brez pomena – za osmišljanje tega novega sveta se mora naučiti tudi novih besed. V tem prepoznamo tudi pisateljsko pot Veliborja Čolića, ki se je v novi domovini več kot uspešno uveljavil s svojimi deli v francoščini. Priročnik za izgnance morda prav zaradi številnih jezikovnih ovir, s katerimi se begunci soočajo, ni namenjen njim, ampak bolj nam, ki ostajamo na mestu in se moramo naučiti prišleke sprejeti, ne kot begunce, ampak kot ljudi, ki imajo svoje zgodbe, a še nimajo jezika, v katerem bi nam jih lahko predali.
Sanja Podržaj, Bukla 155
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
