Partizanski dnevnik

Založnik o knjigi

V Partizanskem dnevniku so prvič na enem mestu zbrana Kocbekova pričevanja v ohranjenih in doslej najdenih dnevniških zapisih, ki so izhajali v knjigah Tovarišija, Listina, Pred viharjem in v Kocbekovih Zbranih delih. Knjigo dopolnjujeta manjši izbor pesmi iz partizanskega obdobja ter izbor člankov in govorov, ki jih je avtor zapisoval in objavljal v času, ko je nastajal dnevnik. Besedila zapisov smo se trudili ohraniti takšna, kot so v izvirniku, brez posegov, ki jih terja današnja jezikovna obrt.

Za nastanek te knjige so zaslužni slovenski intelektualci: Mihael Glavan, ki je urejanju Kocbekovih dnevnikov posvetil leta potrpežljivega in skrbnega dela; Kocbekov sodobnik Peter Kovačič Peršin, ki je med drugim zaslužen za objavo knjige Osvobodilni spisi, iz katere deloma zajema tudi pričujoča knjiga; Boris Pahor, ki je s svojim delom pomembno podpiral Kocbeka in mu do zadnjega ostal prijatelj; Andrej Inkret, ki je v raziskavo in predstavitev Kocbekove ustvarjalne dediščine vložil ustvarjalne energije, in Janez Gradišnik, ki je uredil Kocbekove predvojne dnevnike. Mihael Glavan in Peter Kovačič Peršin sta Partizanski dnevnik oplemenitila s svojima spremnima besedama. Vsem velja srčna zahvala!

Edvard Kocbek, sodobnik Srečka Kosovela in njegov brat po duhu, v svojem partizanskem dnevniku pričuje najpomembnejšo bitko, ki jo je kdaj bojeval slovenski narod. Ko smo se Slovenci prvič v pisani zgodovini družno zoperstavili trinogu brez primere, smo se s tem obenem – kot ugotavlja Kocbek – prvič v svoji zgodovini družno, jasno in odločno zoperstavili tujemu gospodarju, in obenem vsaki tuji, vnanji, najsi še tako mogočni in arbitrarni avtoriteti. 

V rokah imamo zgodovinski in umetniški dokument, ki je po obsegu, globini in dometu svetovni fenomen. Kocbek v njem neustrašno, z neizprosno doslednostjo, iskrenostjo in občutljivostjo izpričuje doživljanje duha, ki se je zoperstavil pošasti despotizma – v dotlej nesluteni podobi – nacifašizma, do zob oborožen z novimi izumi, tehnologijami in orožji se je zdel vsemogočen in nezmagljiv. 

Človeštvo je stalo pred »najsilnejšo preizkušnjo človekovega duha«, v kateri »ne more nihče ostati nedolžen, slehernik postaja proti svoji volji vsak dan bolj kriv. Fašizem hoče človeka prizadeti v njegovi notranjosti, kamor doslej nasilnik ni mogel.« »Po fašistični koncepciji je dovoljeno in celo potrebno žrtvovati slehernega, ki se upira pohodu njegove zgodovine. Zato uveljavlja načelo: Namen posvečuje sredstva. Za dosego učinka so dovoljena vsa sredstva, laž, nasilje, smrt. Toda taka sredstva vodijo naravnost v kaos in propad. Sovraštvo zajema vedno več ljudi. Sovraštvo razjeda človeka in razkraja njegovega duha. Taka metoda se nujno končuje v nihilizmu. Ne samo, da bo pokvarila tistega, ki jo uporablja, temveč povzroča vedno več nasprotnikov ter tudi nje sili do vedno ostrejših in krutejših ukrepov. Z brezizjemno nujnostjo se oglašata nepomirljivost in despotizem, z njima pa prihaja brezmejno, popolno nasilje, ki je samo sebi namen.«