Mesto na vodi

Recenzija Bukla

Peter Rezman se je v slovenskem literarnem prostoru uveljavil predvsem kot prozaist, ki v svojih delih najpogosteje obravnava tematike, povezane z rudarstvom in rudarskim živ­ljenjem (recimo za kresnika nominirani roman Zahod jame). S svojim novim romanom Mesto na vodi Rezman tako zaokrožuje »knapovski opus«, ki ga je navdihnilo velenjsko rudarsko okolje v času od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes, v njem pa avtor potegne stoletni lok čez prejšnja dela s to tematiko, saj z enim krakom sega v pozna petdeseta leta dvajsetega stoletja, z drugim pa v prihod­nost do leta 2050, ko naj bi bilo že konec premogovništva v Velenju.

Beti Hlebec, Bukla 151

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Recenzija Bukla

Peter Rezman se je uveljavil predvsem s pisanjem o rudarstvu, ki ga je spoznal iz prve roke, saj je dolga leta delal kot elektrikar v rudniku. V tematiko se je podal že s pesniškim prvencem Pesmi iz premoga, nadaljeval pa tudi z romani Pristanek na kukavičje jajce (2010), Zahod jame (2012), Tekoči trak (2015) in Barbara in Krištof (2016). Njegov najnovejši roman Mesto na vodi se ne ozira samo v preteklost, ampak tudi v negotovo prihodnost, v leto 2060, zato bi ga lahko uvrstili med futuristične romane. Zgodbo uokvirja sinov podvig, da bi iz naslovnega mesta na vodi, v katero se je spremenilo Velenje, na kopno spravil pokojno mamo in ji zagotovil dostojno zadnje počivališče. Osrednji del skozi zgodbo potomcev dveh najpomembnejših rudarskih dinastij, Gorazda in Melite, ki se zaljubita in poročita, počasi razkriva razloge za apatično in nadzorovano življenje na holografsko obdelanem splavu, ki je nadomestil staro rudarsko mesto. Roman je aktualen in močno družbenokritičen, saj sooča poglede konservativnega Gorazda in Melite, ki jo obsede brskanje po arhivih in iskanje resnice o tem, kdaj in zakaj je vse šlo narobe. Politične mahinacije, prikrivanje informacij in pehanje za dobičkom za vsako ceno aludirajo na velike katastrofe, kot je Černobil, pa tudi na vseobsegajočo in uničujočo okoljsko krizo, v kateri smo se znašli.

Veronika Šoster, Bukla 152

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.