Gulliverjeva potovanja

Založnik o knjigi

Gulliverjeva potovanja Jonathana Swifta, klasično delo angloirske literature, vznemirjajo že skoraj tristo let. Ranocelnik Lemuel Gulliver se po brodolomu zbudi na otoku Lilliput, ki ga naseljujejo bitja nizke rasti, ki jim Gulliver na koncu komaj uide. Po dveh mesecih bivanja v Angliji zopet odpotuje, tokrat v kraje surovih in neizobraženih velikanov Brobdingnaga, ki jim pobegne šele, ko njegovo kletko v lêtu pobere orel in jo odvrže v morje. Nadaljuje s potovanji na otok Laputa, naseljen s teoretiki in akademiki, ki ga ne odvrnejo od nadaljnjih odkrivanj sveta, na koncu pa svoje bogate do godivščine vendarle zaključi z ugotovitvijo, da je vse, kar je videl, le del Anglije. Divja Swiftova satira postavlja človeštvo v dvorano izkrivljenih zrcal, ki ga prikazujejo kot zmanjšano ali povečano zverinsko vrsto. Čeprav je roman pisan v preprostem stilu, je imel izjemen vpliv na svetovno literaturo in ohranja svojo aktualnost še danes, kar je razvidno tudi iz številnih gledaliških in filmskih uprizoritev v tujini in pri nas.

Recenzije

»Gulliverjeva potovanja, Swiftov satirični roman iz leta 1726, je ena najbolj emblematičnih knjig evropske kulture. Nov prevod te knjige je absolutno nujno potreben, tako kot je nujno potrebna vselej nova refleksija o sprevrnjenem svetu, od časov vzpona razsvetljenstva do današnjih dni – kot neizčrpno ogledalo moderne in njenih družbenih predpostavk.«
-(Mladen Dolar).

O avtorju

Jonathan Swift (1667–1745), nepreseženi mojster satire, je živel v obdobju krize evropske zavesti. Bil je deležen najboljše izobrazbe vladajočega razreda, nato pa delal kot tajnik vplivnega diplomata sira Williama Templa, ki je imel bogato knjižnico potopisov, modernega zgodovinopisja, antičnih in modernih del. Swift je iz te knjižnice črpal navdih za monumentalna Gulliverjeva potovanja. Čeprav je tudi pesnil, večinoma pindarske ode, je pesništvo kmalu opustil. Že za časa življenja so mu pripisovali blaznost, dejansko pa je ves čas bolehal za Ménièrovim sindromom. Umrl je leta 1745, epitaf v latinščini pa si je napisal kar sam.