Samotno potovanje v daljne dežele

Založnik o knjigi

Sto let od Alminega potovanja

Alma Maximiliana Karlin, po rodu Celjanka, je bila svetovna popotnica, poliglotka, ljubiteljska etnologinja, biologinja itd. Študijsko potovanje okrog sveta, ki ga je nameravala opraviti v treh letih, je trajalo približno trikrat toliko. Srečanja in spoznanja so se ji vtisnila v dušo in jo preoblikovala za vse življenje. Ker ni hitela, kakor se nam dogaja danes, ampak je potovala v »človeškem ritmu«, si je v vseh deželah našla čas, da se je vživela v dušo domačinov, spoznala njihove notranje stiske in napetosti in jih nakazala že v potopisih, poglobljeno pa jih je opisala v svojih literarnih delih. Samotno potovanje sto let po njenem odhodu v svet med bralce prihaja v četrtem natisu in nam izrisuje fascinanten podvig nenavadne ženske, ki je z vizijo, hotenjem, znanstveno radovednostjo, voljo, disciplino in talentom uresničila sebe.

V prvem delu pisateljičinega popotnega dnevnika, zapisanega leta 1929, spremljamo Almine osebne izkušnje in težave, s katerimi se je kot ženska, ki je potovala sama, spoprijemala od 24. 11. 1919, ko se je iz Celja podala na študijsko potovanje, pa do začetka njenega pustolovskega otoškega življenja, ko se jeseni 1924 odpravi na otočje Fidži. Tukaj se prvi del potovanja, ki ga je Karlinova opisala v Samotnem potovanju, konča.

Iz zapuščine Alme Karlin (NUK) je razvidno, da je Samotno potovanje zasnovala kot trilogijo že kmalu po vrnitvi domov (1928). Prvi del Samotno potovanje je izšel z letnico 1930 pri založbi Köhler, v slovenskem prevodu vsebinsko nekoliko okrnjeno (Meta Sever, Mladinska knjiga) leta 1969, a ostane takrat brez večjega odmeva; nato Celjska Mohorjeva družba izda tri natise (2006, 2007, 2020). Svoja doživetja z južnopacifiških otokov Alma opiše v drugem delu Urok Južnega morja (Celjska Mohorjeva družba, 1996), kot zadnji del trilogije pri Mohorjevi izide še Doživeti svet. Usoda ženske. Samotno potovanje je bilo prevedeno tudi v angleščino in finščino. Izid je sprožil veliko zanimanje med bralci, ki so želeli Almo srečati ali jo poslušati v živo, zato je 1930–1933 opravila serijo predavanj in javnih branj po Evropi. Njena popularnost je narasla do take mere, da so po Nemčiji, Avstriji in Švici, kakor poročajo različni viri, ustanavljali t. i. »klube ljubiteljev Alme Karlin«. Popolnoma drugače je bilo v njeni domovini.

Vrnitev v rodno Celje je bila za Karlinovo razočaranje. V časopisu celjskih Nemcev Cillier Zeitung je napovedala svoj prihod, zato je na tihem pričakovala slavnostni sprejem, belo oblečene deklice s šopki rož, slavolok, obraze ljubih prijateljev …, celjska železniška postaja pa je samevala v sivem jutru, pobeljenem s svežim snegom … V slovenskem časopisju tistega časa so sicer omenjali podvig Celjanke, vendar nobena slovenska literarna revija ni prinesla poročila, kaj šele kakšne recenzije o njenih uspešnicah. Karlinova je bila bržkone prevelika atrakcija in prelahko čtivo (verjetno zato, ker so v njem uživale množice bralcev), da bi se z njim javno utegnili ukvarjati filozofsko naravnani književni recenzenti. Zato je svoj prostor našla v popularnih revijah in časopisih in bržkone se je je zaradi tega prijela nalepka modne, eksotične pisateljice – za ženske. Predsodek, da je ženska in, še huje, Slovenka, ki piše v nemščini, jo je med slovenskim občestvom za desetletja »zakopal«.

Samotno potovanje v daljne dežele ni klasičen potopis, v katerem bi avtorica »izstopila« iz sebe in z znanstveno faktografijo opisovala svet. Zaradi tega pristopa Almino pisanje še danes deluje moderno; ker je hkrati izkušnja ženske z visoko razvito zavestjo o sebi, svojem spolu in o ustroju sveta, je njeno pisanje še toliko bolj sodobno in nagovarja bralca tudi z drugimi registri, ne samo reportažno-potopisnimi.