Samostan
Zahar Prilepin
| Založba | Cankarjeva založba |
| Leto izdaje | 2018 |
| ISBN | 978-961-282-279-8 |
| Naslov izvirnika | Obitelʹ |
| Leto izdaje izvirnika | 2014 |
| Prevod | Borut Kraševec |
| Urejanje | Aljoša Harlamov |
trda vezava
21 x 15 cm
860 g
718 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > zgodovinski roman
rusko leposlovje
O knjigi
»Oblast tukaj ni sovjetska, ampak solovetska!« je osrednji zakon Soloveškega taborišča za posebne namene, prvega sovjetskega taborišča, ki so ga odprli na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja v bivšem pravoslavnem samostanu oziroma carski ječi. Čeprav so bili Solovki najprej mišljeni kot prevzgojna ustanova, v kateri naj bi antisovjetski element »prekovali« v sovjetskega, se je projekt kmalu izrodil in taborišče je začelo kazati že nekatere poteze poznejšega gulaga. V tem okolju se znajde glavni junak romana Artjom, na prvi pogled povsem običajen posameznik, četudi nekoliko skrivnosten in zadržan, ki pa ga v vsem njegovem delovanju usmerja neizmerni življenjski nagon. Želja, da bi po vsej sili preživel, Artjoma tako vodi v različna, včasih tudi povsem impulzivna in nevarna dejanja, s pomočjo katerih pa ves čas uspešno hodi po robu smrti v svetu, kjer ni jasne meje med kaznjenci in nadzorniki.
Roman Samostan je taboriščni, zgodovinski, eksistencialni, celo pikareskni in ljubezenski roman, predvsem pa je roman o nezlomljivi človeški volji za preživetjem.
Razvpiti ruski pisatelj, publicist in esejist Zahar Prilepin (1975) je začel Samostan pisati kot predlogo za film, nastalo pa je delo, ki ga imajo mnogi za najboljši ruski roman po letu 2000. Zanj je avtor preučil številno dokumentarno gradivo, nagrajen pa je bil tudi z osrednjo rusko literarno nagrado velika knjiga ter kot že njegova prejšnja dela postal uspešnica tudi med bralci.
Recenzija Bukla
Zgodbe o lageraškem življenju v sovjetskih »prevzgojnih« taboriščih so v minulih desetletjih k nam prihajale prek bolj ali manj literariziranih ali pa tudi dokumentarnih memoarov tistih, ki so bili tja kazensko poslani, a so preživeli. Tako smo lahko do zdaj brali že tako raznovrstne izpovedne pristope, kot sta, denimo, Kolimske zgodbe Varlama Šalamova in Arhipelag Gulag Aleksandra Solženicina. Sodobna generacija ruskih pisateljev, med katere spada tudi Zahar Prilepin (1975), do sovjetskih taborišč nima več neposredno osebnega odnosa, zato so mnogi od njih tamkajšnje življenje izkoristili za oder njihovih leposlovnih del, ki pa vseeno pogosto temeljijo na kakih resničnih osebnih zgodbah. Samostan je Prilepinov roman iz leta 2014, nagrajen s prestižno nagrado velika knjiga in po mnenju mnogih, tudi prevajalca Boruta Kraševca, najbrž najboljši ruski roman po letu 2000, v katerem avtor tematizira prvo sovjetsko taborišče, postavljeno v samostan na otočju Solovki. Čeprav v obsežno zastavljenem romanu nastopa več kot sto različnih likov, je glavni junak Artjom na prvi pogled precej običajen posameznik, ki ga v njegovem taboriščnem delovanju usmerja predvsem neizmeren preživetveni nagon. Roman se odvija v enem ciklu od enega do drugega nabiranja jagod, vse skupaj pa se začne, ko se Artjom na začetku odloči, da ne bo več hodil na njihovo obiranje. To sproži niz dogodkov, ki pravzaprav predstavljajo junakove vzpone in padce v njegovem taboriščnem življenju, od konflikta z urki do pobega in vnovičnega zapora. Kot je o knjigi zapisal njen prevajalec: »Ne spomnim se, pri kom od pisateljev sem nazadnje srečal tako dobro plastiko in akustiko. Jezik je tako sočen, da kar šprica od njega, zgodba pa ... kako bi to povedal ... a ste kdaj videli kuno v teku? Vitko, mišičasto, kruto telo, ki se v dolgih skokih poganja naprej in naprej. Taka je ta zgodba. Ko sem Samostan prvič dobil v roke, sem tri dni samo bral. Imaš ljudi, ki požirajo knjige, in imaš knjige, ki požirajo ljudi. Ta te zagrabi, požre, pregnete.«
Samo Rugelj, Bukla 140
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
