Eksistencialno potovanje

Založnik o knjigi

Na koncu smo to, kar sami izberemo.

»Ivan Iljič je v svojem življenju naredil vse prav. Sledil je pisanim in nepisanim pravilom. Zlezel je na pediestal družbene pomembnosti, se poročil, dobil otroke, poskrbel, da je bilo pohištvo v novem stanovanju usklajeno s draperijami … Ob soočenju z minljivostjo pa se naenkrat znajde na robu neskončnega črnega brezna brez vsakršnega smisla ali kakršne koli tolažbe. V čem je torej sploh smisel življenja?«

Večna eksistencialna vprašanja nas zadenejo prej ali slej, pa naj se v blišču in hrupu sodobnega potrošništva ta notranji glas še tako trudimo utišati. Kdo sem? Kam grem? Kakšen smisel ima moje življenje? Dunajski psihiater Viktor Frankl in ruski literarni klasik Lev Tolstoj sta tem razmislekom posvetila vse življenje. Micah R. Sadigh o njunih spoznanjih piše v razumljivem jeziku, zahtevne filozofske principe pa sleherniku približa skozi človekove osebne stiske in dileme.

S Franklovo logoterapevtsko mislijo in Tolstojevim čutom za najgloblje v človeku nagovori vprašanja trpljenja, smrti in življenjskega smisla. Doživimo jih skozi sodnika iz ene Tolstojevih najboljših novel vseh časov Smrt Ivana Iljiča. Knjiga bralcu odstira eksistencialna obzorja ter jih opremlja s trdnimi oprimki, upanjem in svetlobo.

IZ KNJIGE

»V družbi, ki jo žene »čredna miselnost«, je vsak zamenljiv; ena mravlja navsezadnje ni nič drugačna od druge mravlje, torej je zamenljiva. V svetu, kjer ljudi resnično dojemamo kot posameznike z vsem, kar njihova posameznost pomeni, pa so vsi nenadomestljivi. Lahko sicer zaposlimo drugega človeka s podobno izobrazbo ali podobnimi delovnimi izkušnjami, vendar ta nikoli ne bo mogel prejšnjega nadomestiti v polnem pomenu besede. Nenadomestljivi smo, pa čeprav nam današnji zbirokratizirani svet morda dopoveduje nasprotno. Vendar nam zato sveta okrog nas še ni treba obsojati, ni se nam treba po vsej sili boriti proti sistemu, ki v ljudeh gleda zgolj identifikacijske številke, čine, range, etikete ipd. Takšno občutenje velikokrat odzvanja v besedah Frankla, ki so mu identifikacijsko številko dobesedno vtetovirali v letih internacije v koncentracijskih taboriščih. Njegove besede pa niso zgolj abstraktno pametovanje; prihajajo iz srca in uma človeka, ki v ljudeh ni videl etiket in rangov, ampak enkratne posameznike. Podobno je pisal tudi Tolstoj, prizadeval si je za človeštvo, znotraj katerega bi bil vsak posameznik nenadomestljiv, enkraten in svet – kjer bi bil vsak posameznik zmožen preseči samega sebe, kar je predpogoj za izražanje prave ljubezni in sočutja.
Na koncu smo spet pred neizogibnim, večnim eksistencialnim vprašanjem: kdo sem? Sem bitje, vrženo v svet, na kar nisem mogel sam z ničimer vplivati. Sem ime, sem svoje družinsko poreklo, sem kultura, v kateri sem odraščal, sem cel seznam nazivov in oznak, ki sem jih pridobil v različnih fazah življenja, pa vendar nič od tega zares ne opredeljuje tega, kdo sem. Kdo torej sem? Sem to, kar izberem, to, za kar se zavestno odločim in kar raste iz svobode, ki prebiva v meni in od mene terja, da naj za te izbire odgovarjam. Sem človek z zmožnostjo, da vsak trenutek samega sebe definiram. Zmožen sem živeti bodisi tako, da strežem sam sebi, ali pa tako, da s svojim življenjem služim drugim, služim nečemu večjemu od sebe. Sem »svoboden kipar svojega lastnega bitja«, lahko se odločim živeti za višje vrednote, ali pa se spustim na raven »nižjega, brezumnega bitja«.