Postani, kar si

Recenzija Bukla

Po gostoti slik, utrudljivih (samo)analizah, strašnih smrtih in presunljivem jeziku si zaželim v miren, znan zaliv pomirjujočega duha: Alan Watts (1915–1973, trikrat poročen, sedem otrok), tudi rojen v Angliji, ki se je naselil in umrl v sončni Kaliforniji, teolog – nekaj let je bil anglikanski duhovnik, leta 1950 je Cerkev zapustil, filozof, mistik in duhovni učitelj, po smrti prevajan, izdajan in gledan na YouTubu tudi na Slovenskem, mi umiri dih. Zbirko esejev o njegovi osrednji temi z naslovom Postani, kar si je posmrtno uredil sin Mark; v uvodu povzema ključno očetovo učenje: ne išči svojega resničnega jaza, ampak živi življenje, kakršno je in se godi v tem trenutku, v katerem je neskončno in večno. Nikar naj se ne trudimo, ker z razumom in voljo ne bomo dosegli daa. Kar potrebujemo, je izkustvo. Čudenje. Naj se ne umikamo iz sveta, temveč ga sprejemamo, izpuščamo pa svoje sebstvo. Tako se porodi novo rojstvo, kot je učil že Kristus, in Watts, predan predvsem zen budizmu, vidi kot temeljno: »Samo v tem stanju je mogoče resnično ceniti življenje in z ljubeznijo, hvaležnostjo in čaščenjem sprejeti, kar je v drugih bitjih všečno in obenem s tistim, kar ni – z vednostjo, da radosti ni mogoče poznati brez žalosti, življenja brez smrti, užitka brez bolečine. […] Gre za izmenjavo, ritem, raznolikost v stvareh, tako rekoč univerzalno simfonijo. In ta simfonija je Otrok Očeta, Zvoka, in Matere, Tišine.« Kako preprosto in kako le redkim dosegljivo, hehe … Tako pač je.

Manca Košir, Bukla 159

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.