Povej, stric Willi

Recenzija Bukla

Priljubljeni benediktinski menih Anselm Grün (v slovenščino je prevedenih več kot osemdeset njegovih knjig) je s svojimi številnimi nastopi, osebnimi pogovori in predavanji o bivanjski sreči, duhovnih poteh in bogatem krščanskem življenju navdušil milijone bralcev po vsem svetu. V pričujoči knjigi si izmenjuje pisma s svojo nečakinjo Andreo, materjo treh otrok, ki jo je ljubezen odnesla v Ameriko, kjer si je ustvarila dom. Andrea, sicer tudi soavtorica knjige o odnosu med materjo in hčerjo, Vidim se v tebi, svojega strica še vedno kliče po njegovem krstnem imenu, Willi, kar je okrajšava za Wilhelm, in ne po njegovem redovnem imenu, ki ga je prevzel, ko je devetnajstleten stopil v samostan. Sprašuje ga o tem, zakaj je postal redovnik, poizveduje o njegovih mladostnih odločitvah, idealih in sanjah, o njegovem vsakdanjiku, življenjskem slogu, prestajanju samote, pomenu uspeha, o častihlepju, nesebičnosti, ljubezni in hvaležnosti. Zanimajo jo tudi razna filozofska vprašanja in iskanje »ženskega« Boga, pa premagovanje krize in prenašanje kritik. Stric Willi (Anselm) ji odkritosrčno in umirjeno razlaga o svojem življenju, dvomih, preizkušnjah in hrepenenjih, citira znane mislece in pred nečakinjo (in bralcem) razgrinja svojo življenjsko zgodbo in svoje nazore. »Mislim, da se je na poti spoznanja samega sebe nekaj v meni že spremenilo. Postal sem ponižnejši. Ne upam si izrekati velikih besed, saj vem, da velikokrat presegajo svojo resničnost …« V sklepnih mislih ugotovita, da sta si kljub različnemu življenjskemu slogu v svojem bistvu precej podobna, oba želita razdajati ljubezen ter v vsakem trenutku odkrivati sebe – on kot menih in ona kot mama.

Renate Rugelj, Bukla 125

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.