Pomočnik

Recenzija Bukla

Mediji slikajo napačno sliko, ko pomočnike grobo opisujejo kot dobre fante, ki delajo dobra dela. Pomočniki niso samo dobrosrčneži, ki bi le radi pomagali drugim. Pravi pomočniki so plačani morilci. Kar počnejo, počnejo zato, ker so profesionalci.

Službe »domestiqua« v kolesarstvu številni v resnici ne razumejo. Fizično je naloga pomočnika, da s svojo energijo kapetanu pomaga prihraniti njegovo in ga pripelje do ključnega trenutka dirke čim bolj svežega in pri močeh. Toda poleg tega je tu še vrsta precej bolj zapletenih stvari, na primer kako zmanipulirati ali izsiliti potek dirke. Pomočnik lahko to doseže na številne načine: lahko se vključi v pobeg in vozi na vso moč, da utrudi nasprotnika, lahko se vključi v napad, vendar s pasivnostjo nasprotnika odvrača od pobega in zavira tempo dirke.

»Postalo mi je jasno, da je možnosti nešteto. Ampak ključna stvar, ki sem jo moral dojeti, je bila, da mora biti »domestique« skoraj tako močan kot njegov vodja, pa tudi pameten in zavedati se mora, kaj počne. Pogosto mora sprejeti hipne odločitve, ki določajo potek dirke, brez navodil vodje ali menedžerja,« pripoveduje Charly Wegelius.

V letih med profesionalci je hitro ugotovil, da je za poklicnega kolesarja največkrat pomembna sposobnost, da preprosto zmore: da je sposoben iti na dirko, ko je utrujen, in je vedno dovolj v formi, da lahko prispeva, kar mora; da mora pogosto na start brez ustrezne priprave, včasih že utrujen, bolan ali poškodovan. Naj je prihajajoče leto na papirju na januarskem pripravljalnem taboru še tako lepo, je profesionalna sezona v resnici serija udarcev, ki te potolčejo; udarcev, po katerih se moraš pobrati in nadaljevati.

In točno o tem govori knjiga Pomočnik. O vseh odtenkih življenja profesionalnih kolesarjev ali kot pravi Wegelius: »Bil sem neskončno zbegan. Hodil sem na zajtrk, takoj po njem pa za kratek čas do dirke nazaj spat, ker sem bil tako zverinsko zjeban. To ni knjiga o trnovi poti do poklicnega kolesarja, temveč zgodba tem, kako živiš, ko to postaneš.«

Blaž Mazi; Bukla 129-130