Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Aplavz tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945-1965

Bogomila Kravos
Aplavz tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945-1965

Zaradi različnih vzrokov v Buklini spletni knjigarni te knjige ni možno kupiti.
Za več informacij se obrnite na založbo (v kolofonu levo) ali v kako drugo knjigarno.

Založba ZTT = EST
Leto izdaje 2017
ISBN 978-88-7174-213-7

Tehnične lastnosti
mehka vezava
249 strani
Tip knjige
strokovna monografija
Kategorije
zgodovina > kulturna zgodovina
umetnost > gledališče

Povej naprej

O knjigi

Bogomila Kravos, slavistka, samostojna raziskovalka in doktorica literarnih ved, se v svojem novem delu na novo loteva tržaškega gledališča. Tokrat še bolj osebno, in to v dveh pogledih. Posveča se namreč posameznim igralcem, ki so po vojni v našem prostoru ponovno postavili na noge teater, k zgodbi o vsakemu pa dodaja še svoj spomin. Vsakega posebej je osebno poznala, z marsikaterimi je sodelovala, veliko jih je videvala na svojem domu, ko so prihajali na obisk k njeni družini. Naslov knjige, Aplavz, kaže na njen osnoven namen – poklon velikim osebnostim, med katerimi so tudi nekateri, ki so z leti bili pozabljeni ali zasenčeni. Tako je nastalo 17 portretov igralcev, ki so sooblikovali tržaško gledališče med leti 1945 – 1965, od starejših, kot Ema Starc in Modest Sancin, do mlajše generacije, med katerimi so tako Miranda Caharija kot Livio Bogatec, pa tudi Stane Raztresen in Alojz Milič. Kot avtorica sama pravi v uvodu: “Čas je čudno rešeto, vse preseje. Imena, ki smo jih svojčas glasno izgovarjali, so se izvotlila pomena. Kot bi od teh oseb ostal le medel odsev. So imena pod slikami samo nizi črk ali so del dediščine, ki jo premalo poznamo? In še: zakaj je dobro vedno znova pisati o tržaškem gledališču? Zakaj se tokrat zaustavljamo ob usodah posameznikov?” Dodaja pa še: “Obelodanjenje dogajanja v prvem povojnem obdobju (1945– 1965) je obenem iskanje odgovorov na družbena vprašanja tistega časa. Orodje za rekonstrukcijo so bili arhivsko gradivo, zbrana pričevanja in humanistične vede, s pomočjo katerih je bilo mogoče osmisliti prehode in povezave med različnimi obdobji. Gledališki in dramski diskurz sta se dopolnila in nadgradila. Brez pogleda na celoto bi fragment izvisel kot posebnost in bi težko sklepali, v kolikšni meri je sedanje gledališko delovanje osnovano na preteklem.”
Obravnavani gledališčniki se predstavljajo s kratkim življenjepisom, sledi utrinek iz avtoričinega srečanja z njimi, nato še opis njihovih življenjskih in umetniških dosežkov. Ob igralcih je omenjeno tudi tehnično osebje, ki je tudi eden od stebrov gledališča, sledi pa kratek zapis o začetnikih tržaškega gledališkega snovanja.

Recenzija Bukla

Slavistka, pisateljica in teatrologinja Bogomila Kravos, neutrudna raziskovalka dogajanja na odru – in v zaodrju – tržaškega gledališča, se v pričujoči knjigi vrača v prvi povojni desetletji, ki jima je namenila že svojo prvo monografijo. Tukaj ne postavlja v ospredje programske in siceršnje politike ali različnih gledaliških zgod in nezgod, temveč ljudi, ki so tržaškemu odru iz predstave v predstavo vdihovali življenje. Osnova za ta zapis je bilo njeno spominjanje na srečanja in pogovore z njimi. Nanizala je 17 portretov igralcev in igralk, od Silvija Kobala, Bogdane Bratuž, Mirande Caharija, Livija Bogatca, Jožka Lukeža in Jožeta Babiča do Štef ke Drolc, Mire Sardoč in Danila - Joca Turka, če omenimo le tiste, ki so se najbolj uveljavili tudi v širšem slovenskem prostoru. Dodana bogata zbirka portretnih in dokumentarnih fotografij daje dobrih petdeset let odmaknjenemu času tretjo razsežnost.

Iztok Ilich, Bukla 140

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...