Umetniški ustroj Noordung

Recenzija Bukla

Delovni opus Dragana Živadinova, režiserja, atraktorja, frontmena, efant terribla sodobnih scenskih umetnosti, ki nas je zaznamoval predvsem s Krstom pod Triglavom (1986) in s projektom Noordung, je obsežen, prodoren in za slovenski prostor unikaten. Iz zgodovinskih avantgard porojen sega s povezovanjem znanosti in umetnosti vse do vesolja. Brez njega in njegovega dela Slovenija ne bi imela še enega unikuma – KSEVT-a, torej programa in hiše, ki povezuje umetnost, znanost in vesolje. Njegova dela so natančna, odmevna, kljub temu da ni trendovski, prej jih poganja in kreira, se je prvič in končno le zgodilo filozofsko delo o njegovem opusu pri nas. Teatrologe in kulturologe še čakamo. Tokrat je pred nami zajeten vidik njegovega dela iz političnega, umetniškega, tehno-znanstvenega in predvsem filozofskega vidika (prek filozofij Gillesa Delleuza, Friedricha Nietzscheja in Michela Foucaulta). Zajame tri faze njegovega gledališča: Scipion Nasice (1983– 1987), Rdeči pilot (1987– 1990) in Noordung (1990– 1995– 2045). Kot pravi avtor, ne gre preprosto za režiranje gledaliških predstav, ampak za ustvarjanje konceptualne »celostne umetnine«, za katero je značilno predvsem to, da je procesualna.

Jedrt Jež Furlan, Bukla 127-128

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.